»Vse, kar storimo, storimo zase in zaradi sebe, ne pa za druge in zaradi njih." Mateja Kunc


Bi nam morali biti naši otroci hvaležni?

Pred kratkim je po nasvet prišla mama, ki jo je težil odnos z najstniškim sinom. Potožila je, da fant  ne zna ceniti, kar mu starša nudita in opisala nedavni takšen primer: »Zadnjič me je prosil, če lahko dva njegova sošolca prespita pri nas. Želeli so v kino, na večerno predstavo. Ker sošolca nista iz Ljubljane, po koncu predstave ne bi več imela avtobusa domov. Seveda sem privolila, za fanta sem pripravila ležišče v naši dnevni sobi, počakala sem jih z večerjo in jim zjutraj pripravila zajtrk. Običajno ob koncu tedna z možem rada skupaj pogledava kakšen dober film, tokrat pa sva se umaknila in dnevno sobo prepustila fantom. Naslednji dan sem morala za nekaj dni na službeno pot. Sina sem prosila, da medtem zaliva vrt. Mislite, da ga je?! Ni ga, ker je menda pozabil. Verjemite, da me je prizadelo. Jaz sem se lahko za njegova sošolca odrekla filmu, jima skuhala večerjo in pripravila zajtrk, mož pa ju je še odpeljal domov. Njemu pa to niti toliko ni pomenilo, da bi poskrbel za tisto malo, kar sem ga prosila, pa čeprav ve, koliko mi vrt pomeni.« Ko je povedala, kar ji je ležalo na duši, sem ji kar se da nežno rekla: »Oprostite, ampak vsega tega niste naredili zaradi njega, temveč zaradi sebe.« Njena prizadetost je bila očitna: »Kako to mislite? Večerjo sem skuhala posebej zanje, midva z možem tako pozno sploh ne jeva. In skuhala sem jo kljub temu, da sem prej ves dan delala na vrtu, zato me je križ tako bolel, da sem komaj stala. Čeprav sem se morala pripraviti na pot, sem si vzela čas še za to, da sem jim pripravila zajtrk. To sem storila sinu na ljubo, zato mislim, da lahko upravičeno od njega pričakujem nekaj več hvaležnosti, če ga kdaj za kaj prosim!« Razložila sem ji, da jo razumem in da si lahko predstavljam, kako je bila utrujena po celodnevnem delu na vrtu in razočarana, ker so se mlade sadike solate, ki jih je ravno podtaknila, brez zalivanja posušile. Da pa je odstopila dnevno sobo, skuhala večerjo in pripravila zajtrk kljub vsemu zaradi sebe, ne zaradi sina. Vse to je postorila zaradi svojih predstav glede tega, kakšna je dobra mama. In očitno je, da je po njenih lastnih merilih dobra mama tista, ki med drugim sinu na ljubo prenoči njegove prijatelje, če nimajo prevoza domov in poskrbi, da niso lačni. In ker želi biti dobra mama, je vse to postorila. Če ne bi, bi se počutila slabo, ker bi ravnala v nasprotju s svojo predstavo o dobri mami. 

Za vse nas velja, da vse kar storimo, storimo zase in zaradi sebe. V primeru moje gospe » zaradi sebe« pomeni zaradi njene želje, da je dobra mama, »sebi« pa, da se je počutila bolje, ker je naredila kar je, kot  če ne bi storila tistega, kar se od dobre mame po njenih merilih pričakuje.

Da vse počnemo zaradi sebe in zase, nikakor ne pomeni, da smo sebični in nam ni mar za druge. Za druge nam bo vedno mar, ker se vsi radi dobro počutimo glede sebe, dobrega občutka o sebi pa brez drugih ne moremo imeti. Če se želimo doživeti kot radodarne, moramo imeti nekoga, ki mu lahko kaj podarimo; za občutek, da smo modri in veliko znamo, moramo imeti koga, ki ga lahko kaj naučimo; da smo sočutni, bomo občutili šele, če bomo lahko komu v stiski pomagali… Drugi so naša priložnost, da izkusimo, kako je, če smo, imamo in počnemo, kar je visoko na lestvici naših osebnih vrednot. Zato nam je za druge vedno mar, tudi če kdaj v jezi pomislimo drugače.

Zakaj je kljub temu pomembno, da razumemo in se zavedamo, da vse storimo zase in zaradi sebe? Ker nam zaradi tega spoznanja odzivi drugih, tudi kadar so drugačni od naših pričakovanj, ne povzročajo več občutkov necenjenja, nehvaležnosti in nespoštovanja. Če vemo, da smo storili, kar smo, zaradi sebe in tega, kdo in kakšni želimo biti, ne čutimo več prizadetosti, tudi če se drugi odzovejo drugače, kot smo pričakovali in, kar je enako pomembno, ne izstavljamo več računov drugim za vse, kar smo prej mislili, da smo storili zanje. Svoje pozornosti ne posvečamo več prepričanjem, da smo za druge tako malo vredni, da ne čutijo nobene hvaležnosti do nas in vsega, kar smo storili zanje. Ker o tem ne razmišljamo več na tak način, kmalu tega na tak način tudi ne doživljamo več. Življenje se namreč odvija po svojih zakonitostih, v katerih imajo naša prepričanja zelo pomembno vlogo.

“Kar seje Danes, bo žel Jutri.” Prirejena ljudska modrost

Hitite počasi!

»Moje življenje je tako naporno. Eno samo hitenje, stalne skrbi, vedno nove obremenitve in obveznosti…. Počutim se ujeto v rutini, ki je ne maram in pod pritiski, ki jih težko prenašam. Nikakor ne najdem časa zase, za tisto, kar bi rada počela. Že v nedeljo popoldan me boli glava zaradi vsega, kar me čaka naslednji teden – le upam lahko, da bo hitro minil. Ko pride sobota, pa spet ista pesem, ker me počaka cel kup opravkov, za katere med tednom nimam časa. Dokler sta bila otroka še manjša, sem vsaj vedela, zakaj se mi kar naprej mudi. Zdaj sta odrasla, jaz pa še vedno ves čas nekam hitim. Zadnji dve leti sem bila povprečno v službi po več kot 10 ur na dan, ker smo imeli pomemben razvojni projekt. Ko smo ga spomladi oddali in sem upala, da si bom končno lahko oddahnila, je zbolela mama. Da sem jo lahko obiskovala in ji stala ob strani, sem odpovedala že rezerviran  dopust in tako že tretje leto zapored ostala brez. Ko je prišla iz bolnice, se nam je v stanovanju pokvaril vodovodni ventil. Imeli smo poplavo in precej škode. Pa je bilo spet vse na meni. Stalno me nekaj skrbi, počutim se kot magnet za vse probleme tega sveta. Poletje je mimo, jaz pa sem še bolj utrujena kot spomladi. Čutim, da nujno potrebujem počitek, ampak ne vem, kako naj si ga privoščim. Vedno je še nekaj, kar moram prej narediti: govorim si, samo še tole, potem bom pa končno zadihala in bo bolje…pa nikoli ni. Kaj je z mano narobe, da se ne morem skopati ven iz tega ubijajočega tempa?«
 
To je eno od številnih pisem, ki jih dobivam od razočaranih, naveličanih, utrujenih in izčrpanih ljudi, izgubljenih v delu, z občutkom kroničnega pomanjkanja časa. Opisujejo, kako se trudijo; koliko energije in napora vlagajo; kako se odrekajo in žrtvujejo; da si ne zatiskajo oči, so odgovorni, razmišljajo o problemih, delajo do meja svojih zmožnosti – težavam pa kljub temu ni videti konca. Po nekem čudnem spletu dogodkov se vedno znova znajdejo sredi napornih, težavnih, zahtevnih situacij. Kot bi življenje preizkušalo meje njihove zdržljivosti…

Življenje ne preizkuša meje naše zdržljivosti. Ima pa svoje zakonitosti, po katerih se odvija. Zaradi teh  zakonitosti moramo najprej pri sebi spremeniti odnos do svojega časa, sebe in življenja, šele potem lahko pričakujemo, da se bodo spremenile okoliščine. Z drugimi besedami: dela in obveznosti nam ne more zmanjkati, dokler nase gledamo kot na čez vse meje obremenjeno in zaposleno osebo, ki nima časa za nič drugega kot za delo. Takšen pogled nase je slepa ulica, iz katere lahko pridemo samo, če se najprej ustavimo, potem pa obrnemo smer. Ko se naučimo brez slabe vesti ustaviti takrat, ko je to videti najbolj nemogoče, smo na pravi poti.

Kaj storiti? Dati odpoved v službi? Črtati vse, kar zahteva od nas določen vložek energije in vztrajnosti? Odreči svojo pomoč vsem, ki so jo bili doslej deležni? Se slepiti, da nas ne čaka kup dela in da nimamo odgovornosti? Ne, ker bi se ob tem dostikrat počutili še slabše. Realnosti ne moremo zanikati - tukaj je in nanjo se bomo morali odzvati. Vendar je od našega odziva nanjo odvisno, kakšne posledice bo imela za naš jutri. Tudi če si še ne moremo predstavljati, da bi prej končali v službi ali da bi lahko naredili prioritete glede obveznosti, je nekaj, kar lahko takoj storimo: nehamo razmišljati o delu, obremenjenosti, težavah, odgovornosti v tistih minutah ali urah, ko ni ničesar, kar bi konkretnega glede tega lahko storili. Drugače povedano: ne dovolite si skrbi še potem, ko ste že storili vse, kar je bilo za danes možno. Skrbi niso nič drugega kot misli, s katerimi ustvarjamo nekaj, česar nočemo. Življenje se namreč v enaki meri odziva na tisto, kar počnemo in tisto, o čemer razmišljamo.

Ko nehamo svoje misli posvečati težavi tudi takrat, ko za njeno rešitev ne moremo nič storiti, smo za dokončno spremembo sicer res naredili šele prvi, ampak zelo pomemben korak. In kdaj je za prvi korak najboljši čas? Danes.

"Koliko je izgubljenega zaradi nejevere!" Heraclitus, grški filozof        

Kaj vam v življenju največ pomeni?

Živo se spominjam mojih številnih nedeljskih popoldnevov pred kakšnimi petnajstimi leti. To so bila leta, ko sem bila še zelo obremenjena s tedanjo službo.  Takrat je bilo žrebanje lota samo ob nedeljah zvečer. Čas pred žrebanjem je bil več mesecev ob nedeljah moj “zapik”, moja priložnost za miselni pobeg v svet želja pred ponedeljkovo realnostjo. Zelo osvobajajoče se je bilo prepuščati razmišljanju, kaj bi storila, če bi zadela na lotu. En odgovor se je vztrajno ponavljal: ne bi več delala v stari službi; čeprav ni bila slaba, me je veliko dela, ki me ni veselilo, preveč utesnjevalo. Želja po drugačni karieri je iz žrebanja v žrebanje rastla, dokler se ni čez kakšno leto zgodilo. Ne, nisem zadela na lotu, ampak sem se znašla sredi okoliščin, ki so na koncu mojo poklicno pot obrnile v smer, o kateri sem prej le sanjala. Takrat še nisem vedela, da obstajajo nepristranske in predvidljive univerzalne zakonitosti življenja, zato sem v razvoju dogodkov videla predvsem srečno naključje. Danes, ko te zakonitosti poznam in vem, da s svojimi razmišljanji neposredno vplivamo na tok življenja, mi je jasno, da mi je takrat loto pomagal bolj, kot če bi zadela sedmico. Bil je izgovor, ki sem ga rabila, da sem se lahko vživela v predstavo drugačnega življenja, kot sem ga takrat dejansko živela. Ne da bi se tega zavedala, sem s tem zanesljivo tlakovala pot, na katero sem kasneje zavila.

Kaj pa vi? Če bi imeli svojo “dobro vilo”, kaj bi jo prosili?
•    Da bi bili do konca življenja dobrega zdravja?
•    Da ne bi trpeli zaradi izgube svojih dragih?
•    Da bi imeli ljubeč partnerski odnos?
•    Da bi bili vaši otroci srečni?
•    Da bi bili do konca življenja materialno preskrbljeni?
•    Da bi naredili uspešno kariero?
•    Da bi imeli pravo znanje in bi znali živeti od svojih talentov?
•    Da bi lahko živeli po svoje?
•    Da bi se s svojimi dosežki vpisali v zgodovino človeštva?
•    Da bi vaše življenje imelo nek višji smisel?

Želje so zelo pomembne - brez njih smo kot popotnik, ki ne ve, kam hoče.  Zato je žalostno, da toliko ljudi živi z občutkom, da so oropani želja. Pred dnevi sem se pogovarjala z gospodom, ki točno ve, kaj bi rad počel, a ne verjame, da bi to lahko spravil v denar in od tega živel. Ko sem ga vprašala, zakaj je tako prepričan, da mu na trgu ne bi uspelo, je rekel: “ Ker so me izkušnje že izučile.” V tem odgovoru se skriva ključno vprašanje o življenju: So izkušnje tiste, ki fiksirajo naša prepričanja ali je obratno in so prepričanja tista, ki ustvarjajo izkušnje? Od odgovora na to vprašanje je odvisno naše življenje.  Zase vem, da s prepričanji, ki se jih držim, določam izkušnje, ki jih živim.  Pa to ni zrastlo na mojem zelniku. Takšen pogled na življenje najdemo pri starodavnih filozofih, v ljudskem izročilu, mitologiji, religiji in sodobni znanosti.

Nerazumevanje življenja, nezaupanje v svoje zmožnosti in strah pred razočaranjem so glavni razlogi, da veliko ljudi živi v prazno, iz dneva v dan -  brez jasnih predstav glede svojih ciljev in z občutkom, da so oropani želja. A ni treba, da je tako.
Žal nimam čarobne paličice, s katero bi odgnala vse strahove s sveta in uresničila vse želje; poznam pa pot do znanja, ki je skoraj tako koristno, kot bi bila koristna čarobna paličica.
•    Ali bi vam pomagalo, če bi vedeli, katera vaša prepričanja vam zdravje ohranjajo; katera ga ogrožajo in kdaj je večja verjetnost, da se izrazijo ter kako lahko škodljiva prepričanja spremenite še preden bi vam ogrozila zdravje?
•    Ali bi vam pomagalo, če bi lahko živeli brez strahu pred izgubo svojih dragih?
•    Ali vam je pomembno,  da bi razumeli, kje je težava v vaših odnosih, kdaj bodo vaši odnosi pod večjim pritiskom in kako takrat ravnati?
•    Ali vam je pomembno, da bi znali na najboljši možni način podpreti svoje otroke?
•    Ali vam je pomembno, da razumete prepričanja, ki jih imate  o denarju, kaj in kdaj z njimi ustvarjate in kako jih lahko spremenite, če so v nasprotju z vašimi željami?
•    Ali vam je pomembno, da bi vedeli, kaj so vaše največje vrednote, na kakšen način se lahko  izrazite v družbi, katera prepričanja in kdaj vas lahko ovirajo ter kako jih spremeniti?  
•    Ali vam je pomembno, da poznate in razumete svoje izhodiščne karakterne danosti, da bi jih po potrebi lahko spremenili: kako je z vašo samozavestjo in vašim nastopom v družbi, kako je naravnan vaš um, koliko je v vas poguma, ali se znate postaviti zase, kakšen je vpliv drugih na vas in vaš občutek za druge, koliko je v vas vztrajnosti, kakšne so vaše organizacijske sposobnosti, kako je z vašimi intelektualnimi danostmi, česa vas je strah, kaj so vaše največje vrednote,…

Če obstaja znanje, ki bi dalo odgovore na ta vprašanja, ali bi ga bilo vredno poznati? Ali bi bili pripravljeni dve leti investirati svoj čas in približno sto evrov na mesec  v neke vrste življenjsko navigacijsko napravo, ki bi vas do konca življenja vodila v pravo smer? Ali poznate vrednejše darilo, ki bi si ga lahko podarili?

Takšno znanje obstaja. Naučite se ga lahko v moji šoli Djotiša in svetovalne metode IzaQ. Ne morem vam zagotoviti, da se bo zaradi šole vaše življenje čudežno spremenilo. Zagotavljam pa, da se bo vaše življenje čudežno spremenilo, če boste pridobljeno znanje dejansko uporabljali v vsakdanjih situacijah. In še nekaj lahko obljubim: da gre za znanje, ki nam na svoj preprost, razumljiv in logičen način pomaga, da razumemo življenje in ga peljemo v  smer, ki mu daje pravi smisel. V dveh letih se ga lahko nauči vsak, ne glede na starost in izobrazbo. Zagotovite si prave informacije, da bo vasa pot zanesljiva in izbire modre. Pridruzite se mi v soli Djotisa in svetovalne metode IzaQ.
Vljudno vas vabim, da si več o djotišu in šoli prebere na moji spletni strani . Morda vam bo zanimivo, kar sem pred kratkim o življenju in djotišu povedala gledalcem External link opens in new tab or windowkoroške televizije.

"Namesto da se sprašujete zakaj vas drugi jezijo, se raje vprašajte, zakaj se jezite zaradi njih." Mateja Kunc

Za vsak špetir morata biti dva

“ Za vsak špetir morata biti dva”, mi je govorila mama, če sem ji tožarila mojo sestro. To me je jezilo. Po moje bi morala “pravično” poseči med naju in se postaviti zame. Veliko let sem rabila do spoznanja, da je imela moja mama prav. Res je, za vsak kreg morata biti dva. Če se odločimo, da se ne bomo kregali, je ni sile, ki bi nas lahko zapletla v prepir. Zakaj se sploh prepiramo? Največkrat zato, ker želimo drugim dokazati svoj prav. Eno je povedati svoje mnenje, nekaj čisto drugega pa je dokazovati svoj prav. Z dokazovanjem svojega prav v resnici pričakujemo, da nam bodo drugi priznali, da nimajo prav. Ker se to navadno ne zgodi, se jezimo, jeza pa je mati vseh prepirov. Vsak konflikt tudi nam krade dragocene trenutke, ki bi jih lahko preživeli veliko lepše. Zato se splača naučiti, kako se sporom lahko izognemo. In to brez zoprnega občutka, da se nismo znali postaviti zase.  Na najboljši poti smo, ko spoznamo, da lahko živimo po svojih željah, brez potrebe, da bi morali zato spreminjati druge.  

Vsak dan se dogajajo situacije, ki se lahko hitro končajo s prepirom, če nismo dovolj pozorni. V eni takšnih sem bila pred nekaj dnevi. V Djotišu poznamo sedem let in pol dolgo obdobje Sade sati, ki zna biti neprijetno, če nanj nismo pripravljeni. Gre za obdobje, ko je zelo pomembno, da znamo dobro upravljati s  časom in pravilno razporediti svoje obveznosti. Sade sati brezplačno že devet let izračunavam vsem, ki jih zanima, kdaj ga bodo preživljali. Prejšnji teden sem ga izračunala tudi gospe T. V odgovor mi je kritično napisala, da sem se ji premalo posvetila in ji, razen okvirnega obdobja, nisem dala konkretnega nasveta.  Malo za tem je prispel naslednji mail, v katerem se je hudovala, ker ji nisem naredila izračuna za partnerja. Tretji mail sem dobila naslednji dan, s primerom, kakšen bi po njenem moj odgovor moral biti.  Če bi se to zgodilo kakšnih petnajst let nazaj, verjetno ne bi niti za hip oklevala. Gospe T bi napisala oster odgovor in ji dala jasno vedeti, da je dobila vse, kar sem obljubila,  da v svojih pričakovanjih močno pretirava, da ji nisem ničesar dolžna in da bi se mi za brezplačen izračun lahko vsaj zahvalila. Verjetno mi gospa T ne bi ostala dolžna in bogve, kdaj in kako bi se vse skupaj končalo. Danes je moj odziv drugačen. Gospa T je očitno od mene pričakovala več, kot je dobila. Ne vem, zakaj je pričakovala več in zakaj ji je bilo pomembno, da mi to pove. Vem pa, da je to storila zaradi sebe in svojih prepričanj, ne pa zaradi mene. Zato njenih besed ne jemljem osebno. Ker jih ne jemljem osebno, se nanjo ne jezim. Ker se ne jezim, ne čutim potrebe, da bi ji morala karkoli odpisati.  Ker se na njeno pisanje ne bom odzvala, ne tvegam prepira in izgubljanja svojega časa z nesmiselnim dokazovanjem, katera ima bolj prav.  

Morda boste rekli, da to gre pri takšnih nepomembnih stvareh, čisto nekaj drugega pa so situacije z našimi otroci, starši, partnerji, nadrejeni, sodelavci, politiki,… Mene je življenje naučilo, da je princip, ne glede na situacijo, enak. Na nevarnost konflikta nas opozarja naša jeza na druge. Čutimo jo, kadar mislimo, da nam dajejo premalo vsega, kar si želimo oziroma preveč nečesa, česar ne maramo. Vedno, ko v jezi delujemo proti drugim, drsimo v konflikt, bodisi da ga sami ustvarjamo ali pa v njem sodelujemo. Svoje želje lahko uresničimo tudi drugače, brez potrebe, da spreminjamo druge. V letošnjem letu bi bilo to modro razumeti, kajti djotiš nam razkriva, da bo to čustveno zelo intenzivno leto, z izrazito tendenco k pogostim prepirom, sporom in spopadom. Smo na začetku viharnega leta - dobesedno in v prenesenem pomenu.  Precejšnja verjetnost je, da se bomo tako ali drugače veliko ukvarjali z vodo. V simbolnem smislu je voda povezana s čustvi. V letošnjem letu lahko pričakujemo okoliščine, ki bodo pri ljudeh na eni strani povečale občutek nemoči in krivičnosti, na drugi pa nagnjenost k nestrpnosti, zameram, jezi, maščevalnosti in medsebojnemu obračunavanju. Takšna smer je pred nami, a ni treba, da ji sledimo. Koliko jeze, sporov in spopadov bomo letos doživljali, je še vedno odvisno od nas. Za to niso odgovorni samo politiki, gospodarstveniki, cerkveni dostojanstveniki, akademiki in drugi pomembneži. Tudi vsaka naša nestrpnost, obsojanje ali medsebojno obračunavanje, čeprav gre za čisto vsakdanje osebne stvari, povečujejo kolektivno nestrpnost, obsojanje in medsebojno obračunavanje, ki se nam kot bumerang vračajo skozi stanje družbe, v kateri živimo.

“Življenje je nepristransko in predvidljivo.” Mateja Kunc

 

Tako kot nanje gledamo, takšne jih doživljamo


Pred časom sem se želela lotiti večjega projekta, njegova izpeljava pa je bila v veliki meri odvisna od sodelovanja znane Slovenke.  Gospo sem poznala samo iz medijev, osebno pa se nisva nikoli srečali.  Moje mnenje o njej ni bilo ne vem kako bleščeče. Zdela se mi je nezrela, afektirana, malo zmedena, njen nastop pred javnostjo pa neiskren. Vendar je imela povezave, ki sem jih za projekt potrebovala.   Zato sem si več kot tri tedne zelo prizadevala, da bi prišla v stik z njo. Obrnila sem se na vse možne naslove, pisala sporočila, puščala svoje kontaktne podatke, a brez uspeha. Ko mi po več kot treh tednih ni uspelo vzpostaviti osebnega kontakta, sem misel na projekt opustila in se lotila nečesa drugega.


Približno dva meseca kasneje je zazvonil telefon. Ko sem se javila, sem zaslišala, kako se mi osebno, z imenom in priimkov predstavlja ta ista gospa. Moje presenečenje je bilo popolno. Klicala me je, ker je želela moje svetovanje. Tega, da sem jo iskala, ni mogla vedeti in prepričana sem, da še danes ne ve. Klic se je razvil v polurni pogovor, ki je bil z njene strani zelo oseben. Čeprav se z ljudmi dnevno pogovarjam osebne stvari, me je presenetilo, da je gospa v prvem telefonskem pogovoru toliko povedala o sebi. Navsezadnje gre za osebo, ki je medijsko izpostavljena, jaz pa zanjo nekdo, s katerim se nikoli prej ni srečala ali pogovarjala.


Kakorkoli že, po pol ure je gospa izrazila zadovoljstvo, potrdila termin in obljubila, da mi bo v kratkem sporočila podatke, ki sem jih še potrebovala.  A se je izkazalo, da je bil to do danes najin prvi in zadnji pogovor. Kljub temu mi bo najbrž za vedno ostal v spominu, ker mi je odprl oči glede nečesa zelo pomembnega: Tako kot na nekoga gledamo, takšnega ga doživimo. Ali z drugimi besedami: sami krojimo izkušnjo, ki jo bomo z nekom imeli. To kar mislimo, da lahko od nekoga pričakujemo, bo tisto, kar bomo s tem človekom doživeli. Gospa iz moje izkušnje  je nekomu hči, sestra, žena, mama, sodelavka, prijateljica,…Ti ljudje jo verjetno poznajo drugače kot jo jaz, gledajo nanjo drugače kot sem gledala jaz in imajo z njo drugačne izkušnje kot je bila moja.  Imela sem jo za neresno in nezanesljivo in jo takšno tudi doživela.


Ampak kako, da me je gospa poklicala sama,  dva meseca po tem, ko sem se tri tedne trudila priti v stik z njo. Naključje?  Jaz v naključja ne verjamem.  Življenje naju je povezalo zaradi njegovega zakona, ki pravi, da ima naša pozornost moč, da privlači. Kot magnet. Ker sem gospe tri tedne namenjala svojo intenzivno pozornost, sem jo na nek način pritegnila v svoje življenje. Izkušnja, ki sem jo z njo doživela, pa se je popolnoma ujemala s predstavo, ki sem jo takrat o njej imela.   Zato sploh ni vseeno, kaj si mislimo o drugih. Če jim posvečamo veliko svoje pozornosti, je zelo modro, da se potrudimo v njih videti dobro. Dokler ne moremo videti nič dobrega, pa jim ne posvečajmo pozornosti.  Kajti ko namenjamo dosti  pozornosti nekomu, pri katerem ne vidimo nič dobrega, delamo na tem, da bomo z njim imeli izkušnjo, ki bo takšna, da v njej ne bomo videli nič dobrega.


Če ste podobnih misli in si želite, da bi imeli razumljiva in jasna navodila tudi v zvezi z zdravjem, denarjem, kariero,odnosi ali  vlogo v družbi, vas vabim na Seminar IzaQ: S prepričanji ustvarjamo življenje.

Srečno.
 

»Kadar so naša pričakovanja drugačna od tega, kar doživljamo, pomeni, da imamo glede svojih možnosti  prepričanja, ki so v nasprotju z našimi pričakovanji.« Mateja Kunc

Ali ste v železni srajci?

Že dolgo vem za pregovor, da je stara navada železna srajca, ampak sem se nad » železno srajco« zares zamislila šele, ko sem slišala za ribice, ki jih iz akvarija spustijo na prostost.  Ali veste, kaj se zgodi? Še naprej plavajo v zelo majhnih krogih. V posodi drugače ni šlo, zato so se v omejenem prostoru naučile ponavljati ene in iste kroge. Iste navade se držijo tudi v jezeru - še naprej plavajo v krogih. Stara navada je postala njihova železna srajca. Čeprav bi  v jezeru lahko prosto plavale v vse smeri, niso niti poskusile, ker so ostale »prepričane«, da drugače kot v majhnih krogih ne gre. 
 
Tudi mi imamo svoje železne srajce. To so stare navade, ki jih še kar ponavljamo, čeprav vidimo, da nam ne  koristijo. Držimo se jih, ker za njimi stojijo močna omejujoča prepričanja, ki smo jih razvili zaradi slabih izkušen v preteklosti, kasneje pa jih nismo spremenili. Držijo nas ujete v črnih scenarijih, zato ne vidimo novih priložnosti, ki so okoli nas. Zaradi njih ostajamo pri starih navadah, čeprav so že zdavnaj postale »železne srajce«.

Recimo, da ste končali šolo in bi si radi ustvarili dom in družino. Da bi lahko dobili posojilo, iščete varno službo za nedoločen čas. Pričakujete, da bi jo imeli z zaposlitvijo v večjem in uspešnem podjetju, vendar   mislite, da v takšnih podjetjih zaradi krize najbrž ne zaposlujejo na novo, če pa že, pa izkušene strokovnjake,  ne pa mladih brez izkušenj. To pomeni, da imate glede svojih možnosti prepričanje, ki je v nasprotju z vašimi pričakovanji. Pričakujete službo za nedoločen čas v uspešnem podjetju, hkrati pa imate prepričanje, da zanjo nimate pravih možnosti. S takšnim prepričanjem bo vaše ravnanje precej predvidljivo, predvidljiv pa bo žal tudi rezultat:  varne službe v večjem in uspešnem podjetju zelo verjetno ne boste dobili. Kajti če ne verjamete, da vas bodo zaposlili, morda sploh ne boste spremljali njihovih razpisov; še manj verjetno je, da bi jim sami pisali in jim ponudili svoje znanje; če  ne vidite možnosti zaposlitve, se najbrž ne boste poučili o podjetju in razpisanem delovnem mestu, zato bo nekdo drug na razgovoru naredil boljši vtis, ipd.

Zdaj bi lahko rekli: » Ampak saj se tega nisem izmislil. Kako naj verjamem kaj drugega, če pa je takšna realnost?!« Vprašajte se, zakaj verjamete, da vas ne bodo zaposlili brez izkušenj. Ker tako pravijo drugi? Ker je članek v časopisu govoril o težko zaposljivih mladih? Ker so vas nekajkrat že zavrnili? Ni treba, da je realnost drugih tudi vaša realnost, slabe pretekle izkušnje pa vaša prihodnost. Kako bo, odločate vi, s svojimi prepričanji. Pustite druge, da mislijo, kar se jim zdi prav, vi pa poskrbite, da boste verjeli v svoje možnosti, ne glede na vse. Večja kot je želja in težja kot je videti pot, pomembnejše je, da ste pozitivni glede svojih možnosti. Če boste verjeli vase, boste o zadevi veliko razmišljali in iskali priložnosti, zato vam bo slej ko prej uspelo. Ena najpomembnejših zakonitosti, ki jo je o življenju dobro vedeti, namreč pravi, da Vse prihaja v naše življenje odvisno od pozornosti, ki jo Vsemu posvečamo.

»Sreča v življenju ni odvisna od okoliščin, ki jih doživimo, ampak od pomena, ki jim ga pripišemo.« Mateja Kunc


Osredotočite se na lepe stvari


Tako kot potrebujemo spanje, potrebujemo  tudi dopust. Mnogi nanj čakamo vse leto. Zato je lahko zelo stresno, če se izkaže, da smo pričakovali dosti več, kot smo v resnici dobili. Veliko je stvari, ki lahko grejo narobe: naporno potovanje, nekvalitetna namestitev, slaba hrana, neprijazni ljudje, gneča, slabo vreme, visoke cene, prepir s partnerjem, bolni otroci in še kaj.   Čeprav si teh sitnosti nihče ne želi, še najmanj na dopustu, nas lahko doletijo.  Kaj zdaj? Ali je to konec sanj o lepem dopustu? Ni rečeno. To, kako se bomo imeli, je namreč veliko bolj odvisno od nas kakor od okoliščin in drugih ljudi. Mi smo tisti, ki odločamo, kako bomo gledali na situacijo: če je devet stvari dobrih in ena slaba in se bomo osredotočili na slabo, bo za nas slabo vse na dopustu; če je devet stvari slabih in ena dobra in se bomo osredotočili na dobro, nam nič ne more pokvariti dobrega razpoloženja. To je podobno kot z današnjim dnem: veliko pomembnih in manj pomembnih stvari ste doživeli; srečali ste vrsto ljudi – z nekaterimi ste govorili, druge ste le bežno opazili, ampak čez mesec ali dva se večine tega ne boste več spominjali. Današnji dan vam bo ostal v spominu po enem ali dveh dogodkih, ki sta vam pustila najmočnejši vtis. Če je bil vtis prijeten, vam bo ves današnji dan ostal v lepem spominu; če je bil neprijeten, boste ta dan želeli čim hitreje pozabiti. Podobno je z dopustom: če se boste prepustili razmišljanju o tegobah, ki so vas doletele, boste slepi za njegove lepe strani in dopust bo pokvarjen; če boste po drugi strani uredili, kar v dani situaciji lahko, potem pa pozabili na vse skupaj in se posvetili lepim trenutkom, ima vaš letošnji dopust kljub morebitnim pomanjkljivostim vse možnosti, da postane  vaš najlepši doslej. Želim vam, da si naredite svoj najlepši dopust vseh dopustov.

»Ko razumemo, kako deluje Življenje, čudeži niso več čudeži, ampak naše stvaritve.« Mateja Kunc

Zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari?

Pred dnevi sem šla skozi moje stare motivacijske sestavke. Prešinilo me je spoznanje, da vas je veliko, ki jih berete že pet let. Najlepša hvala. Moja življenjska ambicija je, da bi lahko čim večjemu številu ljudi približala pogled na življenje, za katerega verjamem, da osvobaja, motivira in osrečuje. O tem veliko pišem, še raje pa se o tem pogovarjam. Zato vas tokrat vabim, da se mi v ponedeljek pridružite na brezplačnem pogovoru o večno aktualnem vprašanju, zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari.

Mislim, da na življenje lahko gledamo na dva načina: da se nam vse dogaja po naključju ali pa, da naključij ni in se vse odvija v skladu z zakonitostmi, ki imajo predvidljive učinke. Če zakonitosti so in bi jih poznali, ali bi nam bilo lažje razumeti, zakaj se dobrim ljudem dogajajo tudi slabe stvari? Ali bi se z boljšim razumevanjem življenja slabim stvarem lahko ognili? Mislim, da ja. Verjamem, da s svojimi prepričanji dejansko odločamo o tem, kakšno življenje bomo imeli.  Prepričanja so misli, ki vplivajo na našo naravnanost, čustva in dejanja.  Ko spremenimo stara prepričanja o življenju, se nam spremeni življenje samo.

S svojimi prepričanji ves čas ustvarjamo svojo realnost, zavestno ali nehote. Enaka prepričanja ustvarjajo enake okoliščine, spremenjena prepričanja ustvarjajo drugačno življenje. Doživljamo, kar verjamemo. To je temeljni zakon življenja. Deluje vedno in brez izjem. Izključiti ga ne moremo, odločamo pa, ali nam bodo njegovi učinki v prid ali v škodo. Zaradi tega zakona  življenje ni pravično ali krivično, ampak je nepristransko in predvidljivo.

Manj prijetne stvari se nam ne zgodijo zato, ker bi nam sreča obrnila hrbet, ampak ker smo mi sreči obrnili hrbet. Tega ne počnemo hote, ampak ker ne vemo, kaj si s svojimi mislimi, občutji in odzivi povzročamo. Težko nam je razumeti, da ne moremo videti rešitve, dokler gledamo na problem. Podobno kot bi veslali proti toku; nihče nam ne more očitati, da ne dajemo vsega od sebe, a kljub temu ne pridemo daleč, dokler ne dvignemo vesel, da nam voda lahko obrne čoln v pravo smer.

S svojimi prepričanji neposredno vplivamo na to, kako bomo živeli. Sreča in zadovoljstvo nista odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od pomena, ki jim ga bomo pripisali. Preteklosti ne moremo spremeniti, odločamo pa, kakšen bo njen vpliv na sedanjost. S tem zavestno vodimo svoje življenje. Vse kar je potrebno, je razumeti pravila, po katerih življenje igra. So zelo enostavna in prepričana sem, da bi jih lahko razumel vsak. 

»Ne obstajajo negativna čustva; poznamo pa čustva, ob katerih se ne počutimo dobro. Zaradi njih vemo, kdaj je čas za spremembo.« Mateja Kunc


Pustimo žalosti njen pravi pomen

Pred kratkim je bil moja stranka gospod, ki se je moral soočiti s tem, da ga je zapustila žena. Imel jo je zelo rad. Na začetku je bila njegova bolečina tako huda, da ni mogel ne jesti, ne spati; počutil se je brez energije in volje do življenja. Zjutraj se je težko spravil iz postelje, da bi odšel v službo. Tam se je vsaj malo zamotil. Zvečer, v praznem domu, pa se ga je polaščala huda žalost.  Odšel je k zdravniku, ki je v njegovem stanju prepoznal simptome depresije in mu predpisal antidepresiv. Bolečina se je omilila, občutek praznine pa je ostal. Gospod je pomoč začel iskati tudi drugje in tako sva se srečala.


Depresija po definiciji zajema vrsto različnih duševnih stanj, ki se jih v klinični terapiji obravnava enako, čeprav bi verjetno zahtevala različen pristop. Ob tem ne obstaja poenoten pogled  na to, kdaj je neko vedenje normalni čustveni odziv na težavnejšo situacijo, kdaj pa bolezenska motnja. Seveda obstajajo težje duševne motnje, ki jih je potrebno obravnavati kot bolezen. Neodgovorno pa bi bilo čustva, kot je na primer žalost, spreminjati v bolezen.


Zakaj je pomembno, da se zavedamo, da obstaja razlika med žalostjo in depresijo in ju ne enačimo? Ker nosimo v sebi različne predstave o žalosti in depresiji. Žalosti ne povezujemo s tem, da je z našim zdravjem nekaj narobe, depresijo pa. Depresijo vedno jemljemo kot bolezen. Pri bolezni smo navajeni misliti, da nam jo morajo in bodo pozdravili drugi. To je po eni strani neke vrste tolažba, da za svoje slabo počutje nismo odgovorni sami, po drugi pa, da nam za izboljšanje stanja  samim ni potrebno storiti nič. Vendar je to zelo dvorezen meč. S tem ko mislimo, da nismo odgovorni za svoje počutje, smo izgubili moč nad nečim, kar je najbolj neodtujljivo naše  - nad lastnim zdravjem. Svojo bolezen doživljamo kot problem, ki nam ga mora rešiti strokovnjak, ker ga sami ne znamo. Če torej žalost enačimo z depresijo, depresijo pa razumemo kot bolezen, smo nehote skrb za svoje čustveno stanje izročili v tuje roke. Tu pa imamo težavo, kajti vsa naša čustva, prijetna in manj prijetna, so posledica naših misli. Na misli pa lahko vplivamo in jih spreminjamo le sami. Ko spremenimo svoje poglede in prepričanja ter  pozornost preusmerimo od problema k rešitvi, bodo tudi čustva, ob katerih se počutimo manj prijetno, sama od sebe izzvenela.


Od kar smo ljudje na svetu, je žalost eno od pomembnih, pozitivnih čustev,  ki se porodi, ko nekdo ali nekaj odide iz našega življenja. Žalost, ki jo ob tem čutimo, je znamenje, da smo takšen odhod doživeli kot izgubo. Izguba in žalost gresta z roko v roki. Žalost nam pomaga, da se ne poistovetimo s tistim, kar je iz našega življenja odšlo. Ko začutimo žalost, je prav, da se vprašamo, zakaj smo žalostni: katera naša potreba bi lahko zaradi izgube, ki smo jo utrpeli, ostala neizpolnjena. S tem smo pozornost že preusmerili od tistega, kar je odšlo, k tistemu, kar bi nam v prihodnje lahko zadovoljilo naše potrebe. Če bi se oklepali misli na minulo in ostali nezainteresirani za življenje okoli nas, bi se občutek praznine povečeval, z njim pa bi rastla bolečina zaradi izgube.  Zaradi žalosti tisto, kar je odšlo, ohranimo v spominu, se pa s tem ne istovetimo. Tako se izognemo trpljenju, ki bi ga doživljali ob misli, da zaradi izgube nikoli več ne bomo srečni, ker bo del naših potreb ostal neizpolnjen. S tem nismo nezvesti tistemu, kar je odšlo, le pustimo, da gre naše življenje dalje. Življenje gre tako ali tako vedno naprej, od nas pa je odvisno,  ali bomo pogledali okrog sebe in opazili, da obstajajo ljudje in stvari, ki jih prej nismo opazili, ker je bila naša pozornost drugje, zdaj pa vstopajo v naše življenje. Ko bo s tem našim potrebam spet zadoščeno, bo vse, kar je minilo, dobilo svoje mesto v našem spominu, žalost pa bo izzvenela.

»Ne moreš biti v miru, če se greš vojno.« Mateja Kunc


Partnerja ne moremo spremeniti, najin odnos pa lahko.   


V torek sem dobila pismo Bojane, mlade ženske, s katero sva se pred nekaj meseci na svetovanju pogovarjali  o njenem partnerstvu.  Takrat je bila dobri dve leti poročena, na porodniški s prvim otrokom. Takole piše:

»Ko sem prišla k vam, sem bila tako prizadeta in jezna na moža, da sem razmišljala o ločitvi, čeprav imava majhnega otroka. Pred poroko sva bila veliko zunaj, imela sva skupne prijatelje, veselile so naju podobne stvari. Po poroki, še posebej po rojstvu Jakoba, pa se je vse spremenilo.  Cele dneve sem bila sama z njim. Mož je prihajal domov pozno, največkrat je tudi po večerji obsedel za računalnikom in delal. Najinega skupnega časa ni bilo več. Postajala sem nezadovoljna, slabe volje, počutila sem se izigrano, zakona in starševstva si nisem tako predstavljala. Vsakič, ko sem mu poskušala dopovedati, da ne more tako, sva se skregala. Nikoli mi ni hotel dati prav, nasprotno, po njegovem sem bila samo jaz kriva za vse najine prepire. Včasih sva še dneve po tem, ko sva se sporekla, užaljena in prizadeta ignorirala drug drugega. Takrat sem si v resnici najbolj želela, da bi me objel in rekel, da me razume, da imam prav in bo odslej več z mano. A mu tega nisem mogla pokazati, ker se mi je zdelo, da bi poteptala lastna načela, če bi popustila. Namesto tega sem se še bolj trudila, da bi razumel, kako sem prizadeta zaradi njega in kakšno škodo nama dela, ker svojo službo postavlja pred družino. A nisem dosegla nič drugega, kot še več prepiranja. Nekega večera me je vprašal, ali bi imela kaj proti, če bi s prijatelji ob petkih zvečer igral nogomet. Izkazalo se je, da so imeli igrišče že rezervirano. Celo noč sem na smrt prizadeta prejokala v mislih na ločitev, naslednji dan pa sem začela iskati nekoga, s katerim bi se lahko pogovorila.

Že v prvi uri najinega pogovora mi je postalo jasno, da si ne želim ločitve, ker imam moža rada in želim  ostati z njim. O ločitvi sem razmišljala, ker sem se počutila nemočno in nesrečno, ne pa, ker bi si jo želela. Rada bi bila srečna, pa nisem bila, ker sem verjela, da je moja sreča odvisna od moža, ki je živel drugače, kot sem si želela. Do konca najinega pogovora sem slišala stvari, zaradi katerih sem lahko na svojo situacijo pogledala popolnoma drugače. Razložila ste mi, zakaj moža ne morem spremeniti, kljub temu pa lahko spremenim najin odnos in sem v njem srečna. Najin odnos sem videla v drugačni luči, ko sem razumela, da čisto vsi ravnamo, kot ravnamo, zaradi sebe in ne zaradi drugih. Šele takrat sem lahko razumela in verjela, da ima rad svojo službo in veliko dela, ker si želi uspeti. To je bilo zame neznansko olajšanje.  Spoznala sem, da je bila moja nočna mora strah, da mu ni več do mene, ne pa to, da ne bi zmogla sama z Jakobom, ko ga ni bilo doma. Že prej mi je tašča večkrat ponujala pomoč, vendar je nisem hotela sprejeti, ker sem po tihem upala, da bo moja obremenjenost moževa slaba vest in bo zato več doma. Ko sem na njegovo odsotnost pogledala z drugimi očmi, nisem več čutila potrebe, da mu kažem svojo prizadetost in ga krivim zanjo, pa čeprav za ceno večnih konfliktov. Naučila sem se ceniti njegov odgovorni odnos do službe. Stalna napetost med nama je popustila. Takrat sem razumela, kaj ste mislila, ko ste rekla, da ne moremo biti v miru, če se gremo vojno. Pa tudi, kaj pomeni, da naša sreča ni odvisna od drugih, ampak od prepričanj, ki jih imamo o sebi in drugih. Ne počutim se več žrtev. Vem, da je za moža petkov nogomet s prijatelji fizična sprostitev, ki mu jo privoščim. Sedaj tudi jaz ob petkih igram odbojko,  našega Jakoba pa takrat razvaja babica.»

Hvala, draga Bojana, da sem lahko objavila vaše pismo.


»Manj prijetne stvari se nam ne zgodijo zato, ker bi nam sreča obrnila hrbet, ampak ker smo mi sreči obrnili hrbet.« Mateja Kunc


Rešitve ne moremo videti, dokler gledamo problem.

 

Zadnjič sem v svojih motivacijskih razmišljanjih napisala, da imamo moč, da lahko postanemo, kar hočemo postati, da si ustvarimo, kar potrebujemo, in da počnemo, kar nas izpolnjuje. Kajti življenja nam ne določajo zunanje okoliščine, ampak naš odziv nanje.

 

Na te besede se je odzvala bralka, ki pravi takole: “Zanima me, kako bi si v konkretnem primeru razložili,

da nam je vsem dana svoboda, da postanemo, kar hočemo postati -  kako je s tem pri invalidnih osebah in osebah s takšno in drugačno omejitvijo; si morda nekdo, ki je na vozičku, ne bi želel postati polagalec ploščic, nogometni igralec, pilot,....? Ali pa nekdo, ki ima prepoved vožnje…kakšna je njegova svoboda pri odločanju o svoji poklicni poti, če si želi delati v marketingu? Kaj, če se mu to zgodi, ko že dela na takem delovnem mestu? Tudi brezposelni imajo potrebe, tudi oni rabijo hrano, obleko, dom,... kako si oni lahko ustvarijo, kar potrebujejo? Kako naj oni počnejo, kar bi jih izpolnjevalo? Kako naj bi se odzivala pozitivno, s polno energije in entuziazma… od kod pa naj vzameš energijo, če si popolnoma izčrpan zaradi obveznosti, ki presegajo tvoje zmožnosti??? Jaz sem kot samohranilka z enim otrokom komaj lezla po tem svetu, tako sem bila izčrpana!!!”


Gospa ima prav, ko pravi, da si ljudje, ki se morajo soočati s fizičnimi omejitvami, najbrž tudi želijo postati polagalci ploščic, nogometaši, piloti in še marsikaj drugega. Ne samo, da si tega želijo, ampak so to tudi postali.

 

Franklin D. Roosevelt, 32. predsednik ZDA, mož, ki je edini v zgodovini ameriških predsednikov dobil štiri zaporedne mandate, se je v predsedniško tekmo spustil po tem, ko je zaradi bolezni končal na vozičku.

 

Nick Vujicic, Avstralec srbskega rodu, se je rodil brez obeh rok in nog. Danes je svetovno znan motivacijski govornik in inspirator. Preko svoje dobrodelne fundacije Življenje brez okončin inspirira ljudi po vsem svetu in jim pomaga najti smisel življenja. Star je 32 let, univerzitetno izobražen, poročen, oče dveletnega otroka.

 

Jessica Cox, 31-letna Američanka, je licencirana pilotka in prva na svetu, ki je uspela dobiti dovoljenje za pilotiranje, kljub temu, da se je rodila brez rok. Ima diplomo iz psihologije, brez težav piše, tipka, vozi avto, krtači svoje lase, pije kavo, govori po telefonu ... vse to s pomočjo svojih nog. Jessica je tudi nekdanja plesalka in imetnica črnega pasu iz taekwondoja.

 

Stephen Hawking je znanstvenik in vodilna avtoriteta na področju astrofizike, poznan po svojih teorijah o nastanku vesolja in črnih luknjah. Pri 21. letih so mu diagnosticirali težko motnjo nevronskega sistema, zaradi katere je v kratkem postal tetraplegik. Bolezen je prizadela tudi motorične sposobnosti glave in vratu. Sporazumeva se s pomočjo naprave, ki generira govor. Kljub takrat zelo črni prognozi, ki mu je dajala le še dve leti življenja, ne samo da še živi, ampak s svojimi znanstvenimi dognanji odpira novo poglavje na področju kozmologije in kvantne fizike. 

 

Darko Đurić je plavalec, dvakratni svetovni prvak in podprvak v svoji kategoriji. Danes 25-letni Slovenec se je zaradi redke genetske kombinacije rodil brez leve roke in obeh nog.  Darko pravi: “Treba se je prepustiti in izkoristiti priložnosti, ki se ponudijo. Mislim, da vsak lahko doseže veliko v stvareh, v katerih uživa.«

Takšnih junakov je še veliko med nami. Kaj jim je skupnega? Jasna želja, močna volja in odločenost, da se ne predajo. To, kar je uspelo njim,  lahko uspe vsakemu od nas. Vsi imamo moč, da lahko postanemo, kar hočemo postati. Vendar moč sama po sebi ni dovolj, treba jo je znati uporabljati.

 

V vsaki situaciji lahko najdemo problem. Ampak bolj ko bomo razmišljali, kaj vse je narobe in kaj bi še lahko šlo narobe, bolj bomo ujeti v svojo težavo. Podobno kot bi s pretežkim čolnom veslali proti toku; nihče nam ne more očitati, da ne dajemo vsega od sebe, a kljub temu ne pridemo nikamor, dokler čolna ne razbremenimo in obrnemo v pravo smer. 

 

Naš čoln je obrnjen v pravo smer, ko se jasno zavedamo, da imamo v vsaki situaciji možnost izbire. Na primer: v marketingu smo lahko dobri tudi brez vozniškega izpita. Dobri in karizmatični prodajniki lahko posle uspešno sklepajo na daljavo. S strankami so v stiku preko telefona, elektronske pošte ali družabnih omrežij; kadar je potreben osebni kontak, pa si naročijo šoferja, če jim javni promet ne ustreza.  

 

Težje situacije res zahtevajo več moči in vztrajnosti, toda prav v najtežjih situacijah se rodijo najbolj goreče želje po spremembi. Če jim sledimo, smo na poti k izjemnim dosežkom. Junaki, ki živijo med nami, so živ dokaz, da je s strastno željo in neomajno vero možno vse. 

Brez radostnih trenutkov ne more biti radostnega življenja; pa se kljub temu tako ženemo za lepšim  življenjem, da pozabljamo na lepe trenutke.

Danes je k meni na pogovor prišla gospa, ki mi je takole opisala svoj problem:  »Počutim se na smrt utrujeno. Že dolgo nimam sploh nobenega časa zase več. V službi me čaka strokovni izpit; doma adaptiramo hišo; imam tri osnovnošolce, s katerimi se moram učiti; na vrtu mi solato prerašča plevel; za povrh so si otroci lani tako želeli psa, da smo ga kupili, sedaj pa je vsa skrb zanj na meni. Želim si le, da bi se lahko naspala in spočila. Nobenega veselja več ne čutim, samo skrbi, odgovornost in delo. Kakšen dan se popoldne malo uležem, da bi se spočila, ampak imam takoj slabo vest, da ležim, če me čaka toliko dela. Ne zdi se mi pravično, da se moj mož obnaša, kot da ne vidi, koliko dela je z gospodinjstvom, otroci in vrtom. Po konci me drži samo še misel, da bomo čez dve ali tri leta iz najhujšega ven, potem pa bo menda le prišel čas tudi zame in bom končno lahko naredila nekaj za svojo dušo. Že zdaj bi tako rada počela kaj, kar bi me res veselilo, ampak kaj, ko še ni časa za to.«

Česa gospa ni vedela? Da ne more pričakovati, da se ji bo življenje spremenilo,  dokler ne bo sama spremenila svojega pogleda nanj. Če bo še naprej ostajala utrujena, brez veselja in z občutkom slabe vesti vsakič, ko si privošči malo počitka, se ji tudi po dveh ali treh letih življenje ne bo bistveno izboljšalo, čeprav bo do takrat opravila strokovni izpit, zaključila z adaptacijo in bo imela manj dela z otroci.  Prišle bodo nove situacije, v katerih se bo počutila tako kot danes: preobremenjeno in preutrujeno. Pa ne zato, ker bi ji življenje hotelo nagajati, ampak ker s svojimi današnjimi občutji ustvarja nove okoliščine, v katerih se bo počutila enako slabo, kot se počuti danes.
 
Jasno je, da nekaterih vlog, ki smo jih v življenju sprejeli, ne moremo kar tako opustiti. Za gospo je verjetno dobro, da opravi strokovni izpit, hiše ne more pustiti na pol adaptirane, otrokom pa ne bo odrekla pomoči, če jo potrebujejo. Bistvo njene težave je, da se ob tem počuti žrtev. Žrtev pa se počuti, ker misli, da mora zaradi vsakodnevnih obveznosti žrtvovati svoje veselje. In tako tudi živi: iz svojega urnika je črtala vse, kar ni delo in skrb za druge. Očita si celo, če se za kratek čas uleže. Dokler bo mislila, da je žrtev, bo ustvarjala nove okoliščine, v katerih se bo znova počutila kot žrtev. 

Če zaenkrat gospa ne more spremeniti svojih obveznosti, kaj pa lahko spremeni, da bi si pomagala? Spremeni lahko odnos do svoje situacije. Na primer: povedala je, da si vzame počitek, vendar si ob tem dopoveduje, kako nima časa in se zato počuti krivo. Čeprav počiva, se z občutkom krivde ne more počutiti lepo. Precej drugače bi bilo, če bi o minutah, ki si jih vzame za počitek, mislila kot o času, ki ga ima in je samo njen, kljub vsem obveznostim. Že tako majhna sprememba v dojemanju bi izboljšala njeno razpoloženje, z boljšim razpoloženjem pa bi kmalu prišle tudi konkretne spremembe. Morda bi ji mož in otroci raje pomagali, potem, ko bi jo večkrat videli nasmejano in dobre volje? :-)

"Življenje ni niti pravično niti krivično, ampak nepristransko in predvidljivo." Mateja Kunc


Ne pustite, da strah dobi velike oči

 

Življenje je večno potovanje, vi pa z njim večni popotniki. Čas, ki ga imate za vsako od potovanj, je bolj ali manj določen, lahko pa izbirate, kje in kako ga boste preživeli.


Pravi popotnik želi biti na svojih poteh čim bolj svoboden, zato se ne omejuje z do potankosti razdelanim načrtom potovanja. Ve pa tudi, česa ne sme prepuščati naključju in kje ni pametno improvizirati. Tega se je naučil na svojih prejšnjih poteh. Ker ve, da je po duši popotnik, nikoli ni v dvomih, ali naj gre na pot ali ne, čeprav je morda prejšnjič obtičal na letališču ali ga v hotelu ni čakala rezervirana soba. Ne bo dovolil, da bi mu spomin na manj prijetno izkušnjo pokvaril veselo pričakovanje pred novim odhodom. Ker zdaj bolj ve, kaj se mu lahko zgodi, ima pripravljen rezervni plan, pri izbiri letalskega prevoznika in hotela pa bo previdnejši.


Tudi v življenju je tako. Ni dobro, če se preveč ukvarjate s tistim, kar doslej ni šlo v redu, ker bo strah  dobil velike oči. Tako velike, da si raje ničesar več ne boste želeli. Zatajili boste popotnika v sebi in raje ostali doma, kljub temu, da vas življenje vabi na pot.  Odpovedali se boste željam, da ne bi bili razočarani. To pa je najslabše, kar si lahko naredite.  Želje so tisto, kar poganja vaše življenje v dobro smer. Ampak jih morate znati pravilno izraziti – dati jim morate pravo energijo. Samo govoriti o njih je premalo, kajti za besedami se v resnici lahko skrivata dvom in strah, da vam ne bo uspelo. Potrebno jih je občutiti znotraj vašega bitja – kot močno strast, smelost, poriv, hrepenenje, vero in predanost, kot nekaj, o čemer sanjate, kar vas neustavljivo privlači in žene. Uspelo vam bo, če zmorete takšno prepričanje vase, da ne čutite nobenih dvomov in strahu. To pa je možno le, če veste, kdo ste, kako velika je vaša notranja moč, po kakšnih zakonih se odvija življenje, zakaj vam ne more spodleteti. Dvom in strah sta najhujša sovražnika, vedenje in razumevanje pa je edino učinkovito zdravilo zoper njiju. 


Situacija v kateri ste, je vedno posledica preteklih dogodkov in hkrati izhodišče za tisto, kar se vam bo dogajalo v prihodnje. Objektivno gledano stvari za nazaj ne morete spreminjati. Lahko pa zelo vplivate na svoje življenje v prihodnje. Kakšno bo, bo predvsem odvisno od moči vaše vere vase in od strahu, ki bi vas lahko blokiral. Strah boste lahko najbolj zanesljivo in najhitreje premagali, če boste imeli čim več informacij o poti, po kateri stopate. Tako kot popotnik, ki verjame, da je razmere na cestah in vremensko dogajanje možno predvideti. Zato bo poslušal napovedi in jim pravočasno prilagodil svoje načrte. Če si bo zaradi dežja namesto plaže, ki jo je prvotno načrtoval, ogledal mestne znamenitosti, galerijo ali muzej, to ne bo pokvarilo njegovega potovanja. Življenjske okoliščine so, tako kot vreme, predvidljive.  Djotiš, dediščina starodavnih vedskih modrecev, vam jih lahko razkrije. Vendar le, če verjamete, da je to možno in če mislite, da vam to lahko koristi. Tako kot pri vremenski napovedi – če vanjo ne verjamete ali če mislite, da se s svojimi načrti vremenu ne morete prilagoditi, je ne boste niti poslušali. Odločitev je vaša.

"Ne obsojajte se za nekaj, česar niste zmogli ali znali narediti boljše!" Mateja Kunc


Kaj pomeni, imeti se rad?


Zelo dolgo nisem razumela, kaj konkretno pomeni imeti se rad. Kako živi in kaj počne človek, za katerega bi lahko rekli, da se ima rad?! Tudi danes si ne domišljam, da poznam univerzalni odgovor, vem pa, kaj deluje pri meni.  Rada se imam, ko se za nič ne obsojam.


Vse skupaj je zelo podobno ljubezni, ki jo čutimo do naših malčkov. Navdušeni smo, ko jim po mnogih poskusih le uspe, da polna žlica v njihovi roki končno pride tudi do ust ali ko naredijo svoje prve samostojne korake. Še na misel nam ne pride, da bi jih ob tem grajali zaradi »stranske škode«, ki  navadno pride v paketu z njihovim napredkom. 


Tudi v nas živi takšen malček, ki si v vsaki situaciji na vse pretege prizadeva, da bi ravnal prav. V danem trenutku vedno poskuša narediti najboljše - kar pač takrat največ zmore in zna.  Z vsako novo situacijo, v kateri se znajde, postane malo bolj »odrasel« - več ve in bolj je pameten. Hkrati pa je za nazaj tudi vedno bolj kritičen do sebe in drugih. Pozabi, da bi sam ali kdorkoli drug zanesljivo že prej ravnal bolj po »pravi«pameti, če bi jo takrat že imel. 


Ljudje, ki se nimajo radi, bodo zelo neusmiljeni kritiki svojih preteklih odločitev, odzivov in izbir. Le redko bodo v lastnih očeh naredili nekaj zelo dobro, medtem ko bodo očitki zaradi napak, pomanjkljivosti in neuspehov na dnevnem redu. Če se imate radi, boste razmišljali drugače. Za nazaj se ne boste obsojali, čeprav bi morda danes reagirali drugače, saj vam je jasno, da ste ravnali, kot ste takrat najbolje zmogli in znali. Drugače bi že prej bili boljši. Izkušnjo, ki ste jo pridobili, boste izkoristili za naprej. Dala vam je novo spoznanje o tem, kaj vam v življenju dobro služi in kaj ne, zato boste lahko v naslednji podobni situaciji še uspešnejši.

 

Ko nehamo z obsojanjem sebe, bomo razumeli, da tudi drugi, karkoli počnejo, to delajo sebi zaradi sebe  in ne nam zaradi nas. Če stvari ne jemljemo osebno, tudi ne čutimo potrebe po obsojanju kogarkoli, s tem pa najbolj osvobodimo sebe. To zame pomeni, imeti se rad.


Vsako obsojanje - sebe, drugih ali življenja nasploh - pomeni, da je del nas nekje obtičal. Ko obsojamo, v resnici verjamemo, da nam je bilo storjeno nekaj slabega ali da smo to storili sami. Nesrečni smo, ker ne moremo razumeti, kako smo lahko bili tako neumni ali nesposobni; kako so lahko bili tako neopravičljivo grdi in krivični do nas ali zakaj prav nam življenje kaže tako kruto lice. Izgubljamo samozavest, pričakujemo kakršnokoli zadoščenje ali čakamo, da bo končno tudi nam kdaj boljše. Ujeti smo v globok občutek žrtve, ki nas hromi, medtem ko gre življenje mimo nas.  Drugače ne more biti - ne moremo se počutiti žrtev in hkrati na polno živeti.


Res je, da včasih odreagiramo slabo; res je tudi, da so lahko drugi grdi do nas in res je, da nam življenje kdaj pokaže temno stran. Ampak vedno imamo izbiro: lahko sodimo in obtičimo ali pa se brez obsojanja pomirimo s tistim, kar je bilo včeraj, da bi lahko osvobojeni preteklosti že danes izbrali drugače - za boljši jutri. 

»Če ne veste, v katero smer greste, se ne čudite, da pridete kam drugam.« Yogi Berra

Da bi lahko šli po pravi poti, moramo najprej vedeti, kam smo namenjeni. Sliši se logično in enostavno. Pa vendar mnogi v življenju dostikrat nimajo pojma, kam želijo. O tem niti ne razmišljajo. Da ne bi bili znova prizadeti in razočarani, se odrečejo svojim željam in pričakovanjem. Postanejo skromni, potlačijo ambicije, ne postavljajo si ciljev in upajo, da bo sčasoma bolje. Živijo ujeti v preteklosti. Upajo, da bo čas pokazal smisel njihovega početja.


A čas nima te moči. Moč je v nas. Mi in samo mi smo tisti, ki odločamo, kakšen pomen bomo dali svojim izkušnjam; tudi tistim, ki so bile težke in boleče. Bomo dovolili, da nam vzamejo vero in upanje? Ali jih bomo izkoristili kot priložnosti, da bi lahko bil naš naslednji korak boljši? Si bomo v bodoče, ne glede na vse, z zaupanjem vase postavljali jasne cilje na vseh področjih življenja ali bomo živeli v strahu, brez pričakovanj, ambicij in ciljev?

Vsakič, ko se izognete odločitvi in pustite, naj se stvari odvijejo »same od sebe«, ste v resnici sprejeli odločitev. Odločili ste, naj vse ostane po starem: služba, denar, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega. Ko se ne odločate na novo, namreč dopuščate, da vas vodijo  vaše stare izbire. Če želite še naprej hoditi po utečeni poti, je vse v redu. Če pa ne, pa boste morali drugače pogledati na vse, kar bi v življenju radi spremenili. Ne izgubljajte se v tehtanju, kaj lahko pri tem »izgubite« in kaj»pridobite«, kajti ničesar ni, kar bi imelo v naprej določen pomen za vas. Vi ste tisti, ki ga določate vsemu, kar pride k vam. Ne iščite smisla v življenju, ampak mu ga dajajte. Ne čakajte na jutri. Vzemite, kar vam življenje danes ponuja in poglejte nanj s pozitivnimi očmi. Zagledali boste nove kraje, videli  drugačne ljudi, opazili vznemirljive stvari. Obnovite stike z davno pozabljenimi prijatelji, povežite se z družino, dovolite si nedolžne neumnosti, pojte, plešite, počnite vse, kar ste si od nekdaj želeli, pa ste mislili, da nimate časa. Čas imate, ne veste pa, koliko vam ga je še ostalo. Zato bi bilo res škoda vsakega zapravljenega trenutka.  

“Previdnost nas varuje, strah nam škoduje. Iz previdnosti bomo dobro pogledali levo in desno, preden bomo šli čez cesto. Zaradi strahu je ne bomo prečkali niti potem, ko se bomo prepričali, da je prazna.”  Mateja Kunc


Ali bomo res preprečili bolezen, če bomo preventivno žrtvovali zdravo tkivo?


To vprašanje je v zadnjem času zelo aktualno zaradi medijsko odmevnega primera znane ameriške  igralke Angeline Jolie.  Pri njej so zdravniki odkrili dva gena, ki naj bi povzročila 87% verjetnost, da zboli za rakom na dojki. Odločila se je za radikalen poseg preventivne odstranitve obeh dojk in jajčnikov. Tveganje, da zboli, naj bi se ji s tem znižalo na 5%.  O smiselnosti tako radikalnega posega so mnenja med zdravniki precej različna.
Težko si je predstavljati stisko ženske, ki verjame, da mora izbirati med stalno prisotno grožnjo smrtno nevarne bolezni na eni strani in preventivnim žrtvovanjem zdravih dojk in jajčnikov na drugi. Da bi bila odločitev še težja, ji tudi preventivna odstranitev zdravega tkiva ne zagotavlja, da ne bo zbolela. Nihče na tem svetu se ne more odločiti namesto nje, zato je tudi nihče ne more in ne sme soditi zaradi njene odločitve, kakršnekoli že.  Lahko si samo želimo, da se nam kaj takega ne bi nikoli zgodilo.  
Medicina še vedno ne ve, zakaj za rakom zbolevajo tako ljudje, ki ga imajo v družini kot tisti, kjer ga v družini ni. Glede dedne ogroženosti se pogosto opiramo na suhoparne statistične podatki o odstotkih tveganja. Zelo malo pa lahko zanesljivega izvemo o vzrokih, zaradi katerih naj bi se neka vrsta raka v družini ponavljala. Stroka izpostavlja določene dejavnike  tveganja, vendar se tudi glede njih doktrina hitro spreminja.
V takšnih razmerah, ko ni jasnih odgovorov, je izjemno pomembno, kakšen je naš osebni pogled na bolezen oziroma zdravje. Če mislimo, da nam je bolezen usojena oziroma, da nas doleti sama od sebe, neodvisno od nas, potem je življenjsko pomembno, da imamo čim boljšega zdravnika; tako dobrega, da nam zaupanje vanj pomaga premagati strah pred boleznijo.
Mnogi pa na bolezen gledajo drugače. Verjamejo, da se vse bolezni, tudi najtežje, začnejo znotraj nas, v našem miselno-čustvenem svetu. Povezujejo jih z dolgotrajnim, hromečim strahom, ki izvira iz globokih občutkov negotovosti, nemoči in ogroženosti. Verjamejo, da je uspeh zdravljenja dolgoročno predvsem odvisen od tega, v kolikšni meri bomo uspeli premagati svoje strahove in zaživeti v miru, z zaupanjem vase, s postavljenimi cilji in z veseljem do življenja.
šˆˆˆe več: vedo tudi, da obstaja metoda, s katero je možno v naprej predvideti, kdaj bomo za strah najbolj dovzetni, katere okoliščine bi ga lahko sprožile in kako se lahko pravočasno izognemo škodi, ki bi jo lahko povzročil. Metoda se imenuje Djotiš. Za vsako težavo jo obstaja rešitev in vsako obdobje prinaša nove priložnosti. Djotiš nam pokaže rešitve in razkrije priložnosti. Je kot svetloba, ki osvetljuje naše življenje, da se lahko pravočasno izognemo težavam in čim bolj izkoristimo ponujene priložnosti.
Vrnimo se h gospe Angelini Jolie. Djotiš nam razkriva, da je v letu 2012 vstopila v obdobje, ko bi se lahko ujela v močan strah, da ne bi njeni otroci zaradi bolezni izgubili mame, tako kot jo je zelo zgodaj izgubila sama. S takšnim strahom se je zelo težko boriti, če mislimo, da nam je v krogu družine bolezen lahko usojena. ˆe zlasti od januarja letos bi njen strah lahko postal tako močan, da bi zameglil vse ostalo. Igralka se je z njim borila po svojih najboljših močeh: pogumno in brezkompromisno se je odločila za medicinski poseg in žrtvovala zdravi dojki. Verjetnost, da bo zbolela, je s tem statistično padla od 87% na 5%. Vsi ji želimo, da bo poseg dal pričakovane rezultate in ji bo bolezen prizanesla.
Toda življenje ima svojo zakonitost, ki ne upošteva statistike in procentov, ampak preprosto pravi: tisto, čemur posvečaš pozornost, raste. Žal bo igralka vsaj še do junija prihodnjega leta v obdobju, ko bo zelo občutljiva in bi lahko bila bolj naravnana k negativnim kot pozitivnim mislim. V takšnem stanju bi lahko hitro podlegla novim strahovom ne glede na 5% statistično verjetnost ali pa prav zaradi nje. V tem obdobju bi zelo potrebovala spremembo od znotraj: drugačen pogled na življenje in bolezen, s katerim bi dokončno premagala občutek nemoči in strah pred boleznijo. Brez tega se lahko v obdobju izrazito povečane občutljivosti, ki je še pred njo, strah še razširi, s tem pa bi se znova povečalo tudi tveganje za bolezen.
Tako kot nam Djotiš razkriva smer življenja za Angelino Jolie, jo razkriva tudi za vsakega od nas. Osvetli  okoliščine, ki so pred nami, da jim lahko prilagodimo svoje želje in izbire. Če smo usklajeni z naravnimi ritmi in ritmom našega življenja, bo vse potekalo gladko in brez napora. V nasprotnem primeru pa bi lahko bilo tako, kot bi hodili miže – zaletavamo se v ovire, smo negotovi in v strahu, zato lahko napredujemo le počasi in z veliko truda.  Ali ste vedeli, da se Djotiša lahko naučite tudi sami? Preberite si več o tem.

»Skrivnost uspešnosti spreminjanja je v sposobnosti popolnega osredotočanja vse naše energije; vendar ne v boj s starim, ampak v ustvarjanje novega.« Socrates

Največji misleci v zgodovini človeštva nam o umetnosti življenja sporočajo enako: sami si lahko krojimo svoje življenje in ga živimo, kot bi si ga želeli, vendar pod enim pogojem – najprej moramo razumeti, da se ni smiselno boriti z vsem,  kar nam ni všeč.  
Vsi imamo kdaj obdobja, ko se nam zdi, da nam nič ne gre od rok, da nas drugi ne razumejo in so proti nam,  da vsepovsod doživljamo ovire, težave in zavrnitve. Kaj se nam v resnici dogaja? Naša pričakovanja so drugačna od realnosti, ki jo doživljamo. Ker nam to ni všeč, želimo stvari spremeniti. Ampak zelo pogosto se tega lotevamo na napačnem koncu. Da bi spremenili svojo realnost, poskušamo spremeniti svet. Predrugačiti ga želimo po naši lastni predstavi o tem, kakšen bi moral biti. Prepričani smo, da mi najbolj vemo, kaj je prav in kaj ne; ne samo zase, ampak tudi za druge. Borimo se proti vsemu, kar ne ustreza našim vrednotam in ne opazimo, da smo se zapletli v boj, ki ga nikoli ne moremo dobiti. Pozabljamo, da prizadetost ne more ozdraviti prizadetosti, tako kot nobena oblika nasilja ne mora nasilja končati.

Dokler bomo prepričani, da bo življenje krenilo na bolje, če se bomo le dovolj vztrajno in odločno borili z vsem, kar nam ni všeč, smo sami sebi največji problem. Prepričanje, da se morajo spremeniti zunanje okoliščine in ljudje okoli nas, da bi lahko bili srečni, je glavni vzrok za večino nesreč tega sveta. Zaradi tega smo pripravljeni stvari spreminjati tudi s silo, zato se kregamo, žalimo, ponižujemo, sovražimo, mučimo, celo ubijamo. Ironično je, da  vse to počnemo, ko iščemo svoj mir, srečo in ljubezen. 

Temu bi lahko v trenutku naredili konec, če bi se zavedali, da čisto vse, kar se nam zgodi, doživimo tako kot doživimo, ne zaradi samega dogodka, ampak zaradi pomena, ki mu ga  pripisujemo. Ne glede na stisko, ki jo morda doživljate, je prvi korak k spremembi vedno in za vse enak: spremeniti moramo pomen, ki smo  ga situaciji dali, ne pa izgubljati energije v boju z njo. Če boste sprejeli svojo trenutno situacijo in se z njo pomirili, ne pomeni, da ste se vdali, ampak ravno obratno. Ker se ne borite z realnostjo, ki je tako ali tako ne morete več spremeniti, lahko svojo energijo usmerite v ustvarjanje drugačne prihodnosti.

”Če ste žalostni in potrti, živite v preteklosti. Če ste zaskrbljeni in vas je strah, živite v prihodnosti. Če ste pomirjeni in zadovoljni, živite v sedanjosti.” Lao Zi, slavni kitajski filozof in utemeljitev taoizma

Življenje je kot potovanje. Vsak popotnik ve, da ni dobro ponavljati prepotovanih poti, če želi videti čim več sveta.  Ko se odloča o naslednjem potovanju, bo upošteval izkušnje, ki jih je pridobil na prejšnjih. Zaveda se, da je po duši popotnik, zato nikoli ni v dvomih, ali naj potuje ali ne. Tudi takrat ne, ko doživi kaj neprijetnega.  Na sprašuje se, ali je zanj dobro, da gre spet na pot, ker je zadnjič obtičal na letališču zaradi odpovedi letala, ali ker ga v hotelu ni čakala rezervirana soba. Ne bo dovolil, da bi mu spomin na neprijetno izkušnjo pokvaril veselo pričakovanje pred novim odhodom. Ve, da so takšne stvari del potovanja, bo pa zato v bodoče previdnejši pri izbiri letalskega prevoznika ali hotela.
 
Pravi popotnik želi biti na svojih poteh čim bolj svoboden, zato se ne omejuje z do potankosti razdelanim načrtom potovanja. Ve pa tudi, da ni pametno vsega prepuščati spontanosti in naključju. Pri pripravi potovanja in na poti bo v prvi vrsti upošteval svoje popotniške izkušnje, poleg tega pa bo poskušal pridobiti tudi čim več drugih dostopnih koristnih informacij o deželi. Upošteval bo prometni režim in poslušal vremensko napoved.

V življenju je podobno. Če se preveč ukvarjamo s tistim, kar doslej ni šlo v redu, lahko obstanemo na poti. Potrti in žalostni bomo obtičali v preteklosti.

Ali to pomeni, da bi se morali pretvarjati, kot da problemov ni in se prepričevati, da je svet rožnat in je vse v najlepšem redu? Nikakor ne. Zanikanje še nikoli ni pripeljalo do rešitve. Vendar tudi ne smemo zastati, ker bi nas bilo zaradi preteklosti preveč strah prihodnosti. Umetnost življenja je sprejeti stvari, takšne kot so.  Dogodka, ki se je že zgodil, ne moremo več spremeniti. Pa tudi potrebno ni, ker je že del preteklosti. Je pa zelo pomembno, v kakšni luči se ga bomo spominjali.

Življenje se odziva na našo vibracijo. Prepoznavamo jo lahko skozi svoje občutke. Ko se počutimo slabo, oddajamo negativno vibracijo; veselje, zadovoljstvo in radost pa so izraz pozitivnih občutkov in pozitivne vibracije. V luči univerzalnih zakonov ni pomembno, zakaj se zdajle počutite kot se; edino kar šteje, je vibracija, ki jo pravkar oddajate. Če razumete, kaj si počnete vsakič, ko v mislih ohranjate podobe, ki vas navdajajo z občutki nemoči, strahu, zamere, ponižanja, jeze ali maščevanja, veste, da si boste naredili največjo možno uslugo, če se boste potrudili na situacijo, ki vas je prizadela, pogledati širše, z več različnih zornih kotov. Važno je, da nanjo danes, s časovne odmaknjenosti, znate pogledate v bolj pozitivni luči.

Situacija v kateri ste, je vedno posledica preteklih dogodkov in hkrati izhodišče za tisto, kar se vam bo dogajalo v prihodnje. Objektivno gledano stvari za nazaj ne morete spreminjati. Lahko pa zelo vplivate na svoje življenje v prihodnje. Kakšno bo, bo najbolj odvisno od tega, koliko je danes ( v sedanjosti) v vas strahu, oziroma kako močna je vaša vera vase. Strah boste lahko najbolj zanesljivo in najhitreje premagali, če boste imeli čim več informacij o poti, na katero stopate. Tako kot naš popotnik. Ker verjame, da je razmere na poti in vremensko dogajanje možno predvideti, bo poslušal napovedi in svoje načrte pravočasno prilagodil. Če si bo v dežju namesto plaže, ki jo je prvotno načrtoval, ogledal mestne znamenitosti, galerijo ali muzej, to ne bo pokvarilo njegovega potovanja.

Življenjske okoliščine so, tako kot vreme, predvidljive.  Djotiš, dediščina starodavnih vedskih modrecev, vam jih lahko razkrije. Vendar le, če lahko verjamete, da je to možno in predvsem, da vam lahko zelo koristi. Tako kot pri vremenski napovedi – če vanjo ne verjamete ali če mislite, da se vremenu ne morete prilagoditi, je ne boste niti poslušali. Odločitev je vaša.

»Vse je energija in energija je vse, kar obstaja. Realnost je natančen odraz tistega, o čemer razmišljamo. Vibracija našega mišljenja se popolnoma ujema s frekvenco naše realnosti. Drugače ne more biti.To ni filozofija, to je fizika.« Albert Einstein

Ali enako velja tudi za denar?

Če verjamemo Albertu Einsteinu (in drugim velikim mislecem), je vse energija, torej tudi denar. Koliko ga bomo imeli, bo odvisno od tega, kako in koliko bomo o njem razmišljali.  Pozitiven odnos do denarja bo vedno ustvaril blagostanje, negativen pa bo prinesel potrebo po odrekanju.  Ali veste, kdaj je odnos do denarja pozitiven? Po teoriji  takrat, ko tako trdno verjamemo vanj, da si upamo že danes živeti, kot da ga imamo.

Kakšna pa je vaša denarna naravnanost?  Odgovor boste našli v svoji denarnici in stanju na TRR. Če z denarjem nimate težav, je to neizpodbitni dokaz vaše pozitivne naravnanosti.  Če pa večina vaših velikih želja ostaja zaradi premalo denarja neizpolnjenih, vas vaša trenutna denarna naravnanost ne podpira. S svojim početjem oddajate vibracijo pomanjkanja. Denar bo začel pritekati v vaše življenje, ko boste vibracijo spremenili. O tem govorijo vsi najpomembnejši zakoni življenja, ki nas učijo, da vse spremembe prihajajo od znotraj. Zato boste morali najprej v sebi ustvariti občutek blagostanja, če želite, da bi mu življenje lahko sledilo.

Na tej točki se srečata teorija in realnost. »Kako naj se pretvarjam, da imam denar, če pa mi vsak mesec zmanjka za položnice?« To je vprašanje, na katerega v zvezi z denarjem svojim strankam najpogosteje odgovarjam. »Naj se pretvarjam, da imam denar in zapravljam več, kot imam? Naj si sposodim, da se bom lahko pretvarjal/a, kot da imam?« 

Nikakor ne. Zanikanje težave še nikoli ni pripeljalo do njene rešitve. Rešitev je v spremenjenem pogledu na situacijo. Ne glede na to, s koliko denarja razpolagate, ga nekaj vedno lahko namenite za svoje želje. Recimo, da trenutno dobite na mesec 500 Eur. Zaradi dveh ali treh evrov, ki bi jih dali na stran, realno gledano vaša situacija ne bi bila nič bistveno drugačna.  Ne pa tudi s stališča univerzalnih življenjskih zakonov. Tu pa bi ta dva evra lahko odigrala ključno vlogo v trenutku, ko bi se na primer v trgovini odločali, ali kupiti nekaj, kar ste si zaželeli in ne stane več od teh nekaj evrov. Če se boste za nakup odločili, boste ravnali kot nekdo, ki denar ima. S tem boste oddali vibracijo obilja. Življenje ne bo spraševalo po znesku, ampak bo sledilo vaši spremenjeni vibraciji in vam začelo prinašati več denarja in obilja. Drugače ne more biti, ker tako delujejo univerzalni zakoni življenja.  

Kako premagati strah, ki nas blokira

Strah je naš najhujši sovražnik. Tudi če z življenjem nismo zadovoljni, si ne upamo narediti spremembe, ker se bojimo, da bi lahko bilo še slabše. Zaradi strahu se izgubljamo v črnih mislih. Drži nas ujete v spominih na neprijetne izkušnje. Živimo brez ciljev, ker smo se uspeli prepričati, da sploh ne vemo, kaj si želimo. V resnici pa nas je strah, da se nam pričakovanja ne bodo uresničila, zato se jim raje v naprej odrekamo. To potrjuje tudi moja svetovalna praksa. Ko strankam pomagam, da prepoznajo svoj strah, naenkrat zelo jasno vedo, kaj si v življenju želijo. 

Če živite brez ciljev, ste kot barka brez krmarja. Valovi in veter jo premikajo, smer potovanja pa ni pod nadzorom. Za vas so vaše pretekle izkušnje isto, kot so za barko valovi in veter; ženejo vas dalje in vam določajo smer življenja. Ali je za vas prava, boste vedeli le, če veste, kam želite. Zato je tako pomembno, da imate jasne cilje. 

Vsaka vaša izkušnja, prijetna ali ne, vpliva na to, kako boste živeli. Ko se vam dogajajo lepe stvari, se počutite lepo; s tem avtomatsko privabljate v življenje nove lepe izkušnje. Enako velja za vse težke preizkušnje; če se boste ob njih prepustili strahu in občutku nemoči, boste življenje še naprej izkušali kot žrtev. Biti pozitivno naravnan in imeti optimistične cilje takrat, ko vam je najtežje, je mojstrstvo življenja. To skoraj nikoli ni lahko. Praktično nemogoče pa je takrat, kadar ne razumete, zakaj se vam kaj dogaja. Samo če veste, da sami, s svojimi odzivi na situacije vplivate na to, kaj vam bo življenje prineslo, lahko razumete, zakaj je tako pomembno, da se ne prepustite strahu. To še posebej velja v najtežjih trenutkih. Takrat je nujno, da poskušate videti situacijo bolj pozitivno, kot jo v tistem trenutku v resnici doživljate. To ne pomeni, da si zatiskate oči pred realnostjo ali da ste neodgovorni, ampak, da razumete, po kakšnih zakonih življenje deluje.  

Kadar vas težke okoliščine potegnejo v črnogledost, se vprašajte: »Ali bo zato, ker se mučim s črnimi mislimi, situacija kaj boljša?«  S tem se boste zavestno opomnili, da vam negativne misli lahko samo škodujejo. Takoj nato preusmerite pozornost na kaj drugega, prijetnejšega - na karkoli, važno je le, da se boste ob tem počutili bolje. Šele potem se znova posvetite zadevi, ki vam je povzročila skrbi. Vendar razmišljajte kakšna naj bo in ne o tem, kakšna trenutno je. Če se boste tega držali, bo vaše življenje kmalu precej lepše.

Ko se vam situacije ponavljajo, je čas, da odreagirate drugače

Se kdaj zalotite, da vas iste situacije vsakič znova  spravljajo ob živce, prizadenejo ali jemljejo veselje? Na primer: partner ne naredi tistega, kar je obljubil da bo, vam pa ob tem vsakič zavre kri in nanj v jezi zlijete ploho očitkov? Ali pa v družbi nekdo nekaj pripomni na vaš račun, vi pa ste ob tem tako prizadeti, da se zaprete vase in se nehate družiti s temi ljudmi?  Se vam dogaja, da se zelo veselite srečanja z nekom, a vas vse mine, ko ugotovite, da bo spet pol ure zamudil?

Ljudje mi pogosto pravijo, kako jih v takšnih situacijah prepravijo tako silovita čustva, da jih ne morejo obvladati. Zato vsakič odreagirajo negativno, čeprav bi si želeli drugače. Pa ni treba, da je tako. Ne glede na to, kolikokrat ste že »padli ven« zaradi iste situacije, vaš odziv ni nič drugega kot navada.  Čisto vsako navado, tudi najbolj zakoreninjeno, pa je možno spremeniti, ko se jo enkrat zavedate. Zavedanje je prvi korak na poti k spremembi. Drugi korak pa je premišljen odziv. Ko se enkrat zavedate svojega početja, se lahko odločite, da boste naslednjič ravnali drugače.  

Poglejmo si še enkrat zgornje situacije, da vidimo, kako bi se lahko odzvali drugače.

Partner spet enkrat ostane v službi dlje, kot je obljubil in zamudi na večerjo, ki ste mu jo skuhali. Zraven pa še pozabi prinesti sadje, čeprav je zjutraj obljubil, da ga bo kupil. Namesto, da ga zasujete z očitki, kako se nanj niti malo ni možno zanesti, kako vas sploh nima rad in kako očitno ne ceni vašega dela, mu dajte raje priložnost, da vam pojasni, zakaj ni mogel iz službe. Vprašajte ga, če je še pripravljen oditi po sadje. Odreagirajte z nasmehom, pokažite razumevanje in videli boste, kako čisto drugačen bo vajin večer.  

V družbi ima nekdo neprijetno pripombo na račun vaše obleke. Lahko ste prizadeti in za ves večer utihnete, ali pa si opazke ne jemljete k srcu, saj ne veste, kaj je oseba v resnici mislila. Pa tudi če bi vedeli, ste vi tisti, ki odločate,kaj si boste o njenih besedah mislili. Namesto, da si čustveno govorite, kako vas je ta človek prizadel in kako vam je težko, mu raje čisto mirno povejte, da vam ni všeč, če pred vsemi komentira vašo obleko in da bi mu bili hvaležni, če lahko svoje mnenje zadrži zase. 

Prijateljica zamuja na srečanje. Namesto, da kažete svojo užaljenost še dolgo po tem, ko se končno dobita, raje povejte, da je za vas točnost pomembna vrednota in jo prosite, naj vas naslednjič, če bo zamujala, pokliče. Ali pa pridite tudi vi kasneje, če veste, da ona stalno zamuja.

Na to, kaj bodo drugi rekli ali storili, v glavnem res nimate vpliva. Toda vaše zadovoljstvo ni odvisno od nadzora, ki bi ga imeli nad drugimi, ampak od tega, koliko nadzora imate nad svojimi odzivi. Poskušajte gledati na stvari manj osebno in presenečeni boste, kako hitro v vašem življenju ne bo več situacij, ki bi vas spravljale ob živce.

Kvalitete življenja vam ne določajo zunanje okoliščine, ampak vaš pogled nanje.

Nič, kar ste ali še boste doživeli, nima nobenega drugega pomena razen tistega, ki ste ga izbrali sami.
Zakaj doživljate stvari tako, kot jih? Kako jim določite pomen, ki ga bodo imele za vas? Zakaj verjamete, da je nekaj dobro, drugo pa slabo? Dostikrat zato, ker ste na nek način programirani z vrednotami kulture, v kateri živite in s prepričanji ljudi, ki vas obkrožajo.
Kaj na primer pomeni uspeh? Za ene drage obleke, popolno telo, dober avto in veliko denarja; za druge dobra letina riža, od katerega bo lahko preživela vsa vas.
V nekaterih kulturah pomeni smrt konec in že misel nanjo povzroča strah in trpljenje; v drugih smrt pomeni veselje, ker lahko odvržemo ponošeno telo, da gre duh naprej v nove izkušnje. 
Predstavljate si, da organizirate zabavo na prostem. Ravno ko je razpoloženje na višku, se razdivja poletna nevihta. Gostje se razbežijo in zabave je konec. Kaj boste rekli? »Joj, kako lepo se bliska in grmi!« Najbrž ne. Jezni boste, ker vam je nevihta prekrižala načrte. Zdaj pa si predstavljajte, da ste ob tej nevihti doma, na suhem in v miru pišete knjigo. Naenkrat se stemni in malo kasneje lahko opazujete čudovito nevihtno nebo. Prevzeti nad prizorom vzkliknete: »Kako dramatično in lepo hkrati.« Morda ste celo dobili navdih za novo poglavje v knjigi. Kaj je drugačnega v prvem in drugem primeru? Nevihta?  Očitno se ni spremenila nevihta, ampak pomen, ki ste ji ga dali.
Nič v vaše življenje ne vstopi z določenim pomenom. Vi in samo vi ste tisti, ki stvarem dajete pomen. Če stvari nimajo drugega pomena kot tistega, ki jim ga določite vi, potem tudi vaše zadovoljstvo nima nič opraviti s tistim, kar se vam dogaja. Ima pa zelo veliko opraviti s pomenom, ki ga boste dogajanju dali.
Če ste zaradi česarkoli jezni, žalostni, razočarani ali nemočni, se vprašajte: »Kaj mi pogled na dogodek govori o meni?« Z drugimi besedami, vprašajte se, kako gledate na situacijo, da jo doživljate tako, kot jo. Potem se potrudite in poiščite v dogodku nov, bolj pozitiven pomen.
Ko enkrat razumete, da vi izbirate pomen, ki ga bodo za vas imele različne situacije, dobite strašansko moč, da lahko spremenite vse v svojem življenju. Vse se spremeni, ko spremenite pogled na vse.



Dokler se počutite neuspešni, ne morete biti uspešni. Oboje hkrati preprosto ne morete biti.

Kaj imajo skupnega naslednje izjave:

»Ko sem bila majhna, je bil moj oče zelo hladen do mene, zato že vse življenje težko navezujem stike z moškimi.«
»Vedno, ko se prebijem v hitrejšo vrsto, postane počasnejša, tako da me prehitijo tudi tisti, ki so bili prej daleč za mano.«
»Vsakič, ko končno pokrijem minus na računu, me nekaj nepričakovano udari po žepu.«
»Tako si želim storiti  nekaj zase pa kaj, ko nikoli nimam za to dovolj denarja.«
»Vem, da bi mi koristilo malo več fizične aktivnosti, ampak zaradi vseh obveznosti preprosto ne utegnem.«
»Rad bi šel na svoje, a si ne upam, ker imam kredit za stanovanje. Res je, da me služba  po malem ubija, ampak plača je pa vsakega desetega v mesecu.«

Na prvi pogled izgleda, kot da te izjave nimajo nič skupnega. Vendar je nekaj, kar velja za vsako od njih. Skupna jim je naravnanost ljudi, ki so jih izrekli. Izrekli so jih ljudje, ki so v življenju naravnani k negativnim pričakovanjem. To so ljudje, ki se krčevito oklepajo prepričanja, da je življenje trdo in neizprosno, sami pa so njegove žrtve. Njihova pozornost je ujeta v preteklosti. Znova in znova obujajo stare prizadetosti, govorijo o krivicah, ki so se jim zgodile in o težavah, ki so jih doletele. Sami sebe dojemajo kot žrtve okoliščin. Dostikrat po tihem pričakujejo, da jih bo življenje za njihovo žrtvovanje nagradilo.  
Toda življenje ne deluje tako. Prepušča nam, da sami izberemo, ali ga bomo živeli kot žrtev ali kot kreator. Življenje nikogar ne sili, da bi živel kot žrtev. To je vedno posledica naše izbire. Tudi takrat, ko v vlogi žrtve ostajamo nehote in ne da bi se tega zavedali.
Ne glede na to, ali ostajamo žrtev zaradi travmatičnih izkušenj, iz strahu ali zaradi nevednosti, se bo življenje odvijalo natančno tako, kot ga dojemamo. Dokler se počutimo kot žrtev, ne moremo biti kreatorji življenja. Lahko smo ali eno ali drugo, ne moremo pa biti oboje hkrati.
Vsakič, ko zaradi strahu sprejmemo odločitev, ki je v nasprotju s tistim, kar si v resnici  želimo, smo v vlogi žrtve. Ker nas življenje jemlje zelo resno, na ta način sami odvračamo ljubezen, odbijamo srečo, privlačimo bolezen ali poškodbe, blokiramo finančni ali poslovni uspeh, prelagamo tisto, kar bi radi storili zase.

Vendar ni potrebno, da je tako. V vsakem trenutku se lahko o svojih vlogah odločimo znova. To ne pomeni, da bomo neodgovorno trošili, brez razmisleka menjali službo, nekritično izbirali družbo, ali puščali vnemar vse svoje obveznosti. Življenja nam ni potrebno postavljati na glavo. Pomembno je le, da sprejmemo današnji dan takšen kot je, jutrišnjega pa vidimo takšnega, kot si ga želimo videti. Kajti današnji dan je posledica včerajšnjega, jutrišnji pa bo posledica današnjega.


So vaše misli takšne, da vam koristijo?
 
Ali veste, kaj bi se zgodilo, če bi svojo zlato ribico spustili v jezero? Še naprej bi plavala v majhnih krogih. Zakaj? Ker se je tega navadila v akvariju, kjer je lahko plavala le od roba do roba. Vsak njen poskus, da bi odplavala dlje, je bil neuspešen se je neprijetno končal. Zato bo tudi v jezeru plavala v enakih krogih. Kaj drugega bi bilo po njenem »prepričanju« nemogoče.
Vaša prepričanja predstavljajo vaše meje. Sprejemate jih vse življenje, dostikrat nezavedno in nehote. Zato je nujno, da jih vsake toliko časa  preverite. Še posebej važne so vaše prevladujoče misli okoli partnerstva, zdravja, denarja, kariere, otrok, uspeha... vsega, kar vam res veliko pomeni. 
Ugotovite, kaj si o tem mislite. Nato ohranite prepričanja, ki vam služijo in čimprej opustite vsa tista, ki vas ne podpirajo – zamenjajte jih z boljšimi. 
Morda ste prepričani, da je samo s trdim delom možno priti do denarja. Vprašajte se, ali želite, da bi morali do denarja s trdim delom.
Ali da v času recesije ni možno dobiti službe. Vprašajte se, ali želite, da v času recesije za vas ne bi bilo službe?
Da je do dobrega zdravnika možno samo preko veze. Ali si res želite, da bi dobrega zdravnika lahko dobili samo preko veze?
Da vas že sam pogled na hrano redi.  Si res želite, da bi vas že pogled na hrano redil?
Prepričani ste, da se nikoli ne boste rešili dolgov. Se res nikoli ne želite znebiti dolgov?
Ali pa da za vas ni pravega partnerja/partnerke. Je vaša želja izkusiti, da za vas ni tistega pravega?
Da je nemogoče, da bi lahko bili/imeli/delali .... (sami dokončajte ta stavek).
S takšnimi prepričanji si sami postavljate omejitve.
Morda boste rekli: »Ampak kako naj si mislim kaj drugega, če pa je to res – saj se mi je že tolikokrat zgodilo!« Kadar tako razmišljate, ste podobni zlati ribici, ki je neomejena v jezeru, a kljub temu plava, kot bi bila še vedno v posodi.
Pustite preteklost v preteklosti in se raje vprašajte: » Ali mi bo koristilo, če se še naprej oklepam starih misli? Ali to prepričanje podpira mojo resnično željo?«
Prav nič vam ne koristi, če ostajate v svojih pogledih »realni«. Edino, kar šteje in kar je zares pomembno je, ali ste zaradi njih BLIŽJE ali DLJE od tistega, kar si želite. Vsa prepričanja, ki vas od tega oddaljujejo, preprosto opustite in jih zamenjajte z novimi, takšnimi, ki bodo govorila isto kot vaše želje.


Trditev, da so vsi delčki vesolja povezani s celoto in med seboj, ni samo prazna teorija, ampak spoznanje , ki ga lahko zelo koristno uporabite zase.

Ali vas je že kdaj osupnilo spoznanje, kako smo vsi z vsakim in z vsem povezani. Včasih nas spreleti, ko slišimo, da je žena našega nekdanjega sošolca poročna priča naši sedanji sodelavki. Pridružimo se novi interesni skupini in ugotovimo, da nas pol živi na istem koncu mesta. Ali pa na lepem srečamo nekoga, o katerem smo se ravno malo prej pogovarjali s sosedom.  
Danes, ko se nam svet »krči« zahvaljujoč moderni tehnologiji in se lahko praktično v vsakem trenutku povežemo s komerkoli ali s čimerkoli na vsakem delčku planeta, le potrjujemo  tisto, kar so nam mnogi govorili skozi stoletja: vsi smo povezani med seboj.
Ko smo v težavah, na to zlahka pozabimo. Ponavadi se tako močno osredotočamo na svoj problem, da kmalu ne opazimo več ničesar drugega. Bolj kot nas problem okupira, bolj pozabljamo, da nismo sami. Ideja o povezanosti Univerzuma se nam zdi daleč stran od rešitve našega problema. 
Toda, se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli slab dan, pa vas je v dobro voljo v trenutku spravilo nekaj prijaznih besed popolnega neznanca? Ste se že kdaj zelo mučili, da bi našli  rešitev, ki ste jo iskali, a ni šlo; potem pa je odgovor prišel sam od sebe, ko ste nekaj časa nehote, čisto spontano, opazovali psa, ki se je na dvorišču igral s kostjo ali veje drevesa, ki so plesale v vetru?
To lahko zavestno storite vsakič, ko iščete neko rešitev. Pojdite na sprehod.  Med sprehodom se ne ukvarjajte z vprašanjem in ne iščite odgovorov. Vso svojo pozornost posvetite okolju. Poskusite začutiti temperaturo zraka na koži, prisluhnite zvoku vaših korakov, pustite da se vam oči same ustavijo na stvareh, ki vas obkrožajo, začutite vonj zraka, potipajte trave in cvetje ob poti. Opazujte vzorce, ki jih vidite, poslušajte petje ptic, sledite toku reke, potonite v tišino večera.  Bodite čim bolj prisotni, ne samo fizično, tudi z mislimi in pozornostjo. 
Ko se vrnete domov, se spomnite vprašanja, ki vas je mučilo in prisluhnite mislim, ki se vam bodo pojavile. Ne sugerirajte si odgovora, samo prisluhnite svojim mislim. Dobili boste odgovor, ki ste ga iskali. Na nekem globljem nivoju, tam kjer smo z vsem povezani, vedno vemo dosti več, kot si mislimo.


Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – peti korak 

Sestavite seznam stvari, o katerih se odločate pod vplivom negativnih preteklih izkušenj, čeprav bi se brez starih strahov odločili čisto drugače. Poskusite si predstavljati, kako bi živeli, če bi lahko premagali strahove in počeli tisto, kar bi res radi.

Strahove lahko premagate, če pustite preteklost v preteklosti. Nehajte pogrevati negativne spomine na stare izkušnje. To ne pomeni, da zanikajte preteklost in se pretvarjajte, kot da se tisto, kar vas v mislih še vedno spremlja, ni zgodilo. Pomeni le, da pustite preteklost tam, kamor sodi – v preteklosti. Čeprav se velikokrat zdi, kot da so naše jutrišnje priložnosti pogojene z našo preteklostjo, ni nujno, da je tako. O tem, kako bo, odločamo danes s svojim pogledom na včeraj.

Karkoli ste doslej doživeli, je že minilo. Samo po sebi na vas nima nikakršnega vpliva več. Preteklost  lahko vpliva na vas samo, če o njej premišljujete in jo s tem ohranjate živo. Tistemu, kar je minilo, v mislih pripisujete pozitivni ali negativni pomen, odvisno od tega, kakšna je vaša interpretacija dogodka. Vsakič, ko obudite spomin na negativno izkušnjo, je tako, kot bi jo ponovno doživeli. Počutite se slabo. V skladu z zakonom, ki pravi, da enako privlači enako, s svojo energijo ustvarjate nove situacije, ob katerih se boste počutili enako slabo.

Čeprav tistega, kar se je že zgodilo, ne morete spremeniti, pa lahko kadarkoli spremenite vašo interpretacijo dogodka. Zavestno lahko nanj pogledate v drugačni luči. Ne zato, ker bi hoteli črnemu reči belo, ampak ker je črno v drugačni svetlobi lahko tudi modro ali vijolično. Če izboljšate pomen, ki ste ga dali preteklim dogodkom, vas spomini na pretekle izkušnje ne morejo več blokirati. Ko se osvobodite strahov, ki izvirajo iz preteklosti, ni ničesar več, kar bi vas lahko oviralo, da si ustvarite življenje, ki ga želite.

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – četrti korak   

Četrti korak: Napišite tri stvari, ki si jih najbolj želite. Če ne veste, kaj si želite, potem napišite tri stvari, ki si jih ne želite, nato pa vsako od neželenih stvari pozitivno preoblikujte. Če ste na primer zapisali: »Ne želim, da mi vsak mesec zmanjka denarja za plačilo položnic«, sedaj namesto tega zapišite: »Denar neovirano priteka v moje življenje. Račune brez težav plačujem redno in v roku.«
Zelo pomembno je, da veste, kaj si želite. Enako pomembno pa je tudi, da o svojih željah razmišljate tako, kot da ste jih že uresničili. Poskusite v mislih čim dlje zadržati predstavo o tem, kakšno bo vaše življenje, ko bodo želje  uresničene. Vsakič, ko pozornost usmerjate na tisto, kar vam je všeč, ste jo odtegnili stran od tistega, kar vam v tem trenutku predstavlja problem. S tem ste naredili mnogo več, kot si morda mislite, kajti Univerzalni zakon pravi: »Tisto, čemur posvečate pozornost, raste.«

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – tretji korak

Od danes dalje poskušajte sproti zapisovati stvari, ki vas bodo v odnosih z drugimi razjezile, užalile ali prizadele; kar boste drugim zamerili ali zaradi česar jih boste obsojali. Morda bodo sprejeli odločitev, s katero se ne boste strinjali; lahko bodo rekli ali storili kaj takega, da se boste počutili izigrane ali ogoljufane. Morda se vam bo zdelo, da so vas nalašč prizadeli ali razočarali; da so prezrli vaša prizadevanja; da vas ne cenijo; da neodgovorno zapravljajo; da pretiravajo pri hrani in pijači; da imajo škodljive razvade in ne skrbijo dovolj za svoje zdravje. Lahko boste prizadeti, če se v ničemer ne bodo strinjali z vami; ali jezni, če bodo preveč delali in jih nikoli ne bo doma; ali pa užaljeni, ker ne bodo razumeli vaših potreb.
Potem si opisano situacijo preberite in si zastavite zelo pomembno vprašanje. Vprašajte se, ali so sploh lahko ravnali drugače. Kaj, če so mislili, rekli ali storili natanko tisto, kar so takrat najbolje vedeli in znali? Morda so imeli svoje razloge, zaradi katerih so stvari videli v drugačni luči kot vi. Lahko so bili v dani situaciji tudi oni jezni, užaljeni ali prizadeti, tudi če vam ni jasno, zakaj. 
Sedaj se spomnite drugega koraka. Če ste ga pozabili, si ga ponovno preberite. Nato bodite razumevajoči do drugih tako, kot ste do sebe. Storite to zaradi sebe, ne zaradi drugih. To ne pomeni, da morate sprejeti karkoli, česar si ne želite in ni v skladu z vašimi vrednotami. Toda, če boste z razumevanjem gledali na druge, se ne boste več počutili kot žrtev. Razumevanje bo ustavilo marsikatero užaljenost in prizadetost. Kadar boste kljub temu rekli »ne«, bo to zato, ker boste vedeli, kaj hočete in česa ne, ne pa, ker bi kot žrtev bežali iz ene situacije v drugo.

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – drugi korak


Napišite vsaj tri stvari, ki ste jih storili v zadnjem času, pa si sedaj želite, da jih ne bi. Morda ste sprejeli odločitev, ki jo danes obžalujete? Ste kupili kaj takega, kar se je kasneje izkazalo za slab nakup? Se bojite, da ste preveč zapravljali? Ali pretiravali pri hrani in pijači? Morda ste rekli ali storili kaj takega, zaradi česar ste se nato počutili zelo neprijetno? Se vam zdi, da ste koga prizadeli ali razočarali? Da niste izpolnili pričakovanj?

Potem si vse, kar ste zapisali, še enkrat poglejte in si ob vsaki točki zastavite zelo pomembno vprašanje. Vprašajte se, ali ste v tistem trenutku sploh lahko ravnali drugače. Mar niste mislili, rekli ali storili natanko tisto, kar ste takrat najbolje vedeli in zmogli? Seveda ste, saj bi sicer ravnali drugače, kajne?

Sedaj stopite do ogledala, poglejte si v oči in to recite tudi sami sebi. Povejte si, da ni bilo nič takega, zaradi česar bi se lahko obsojali. Morda bi danes res ravnali drugače, vendar prav zaradi te izkušnje sedaj veste nekaj, česar takrat še niste vedeli. Bodite razumevajoči do sebe in začutili boste mir, ki bo pregnal občutek krivde. Z mirom v srcu vam ne bo težko pojasniti vašega ravnanja, če čutite, da bi bilo to komu pomembno.

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – prvi korak

Zapišite si nekaj, kar ste danes doživeli in bi vam bilo žal, če ne bi. Lahko je nekaj čisto običajnega. Pogled na modro nebo in bleščečo belino snega pred vašim oknom? Jutranje poležavanje? Najljubša pesem? Nov recept, ki se vam je odlično posrečil? Klic drage osebe? Karkoli.
Obljubite si, da boste to počeli vsak dan. Naredite si svoj dnevnik lepih trenutkov. Vanj vsak dan zapišite po eno stvar, ob kateri vam je bilo toplo pri srcu. Tudi, če je bila na videz nepomembna in čeprav je šlo zgolj za trenutek. Važno je le, da vam je bilo lepo.
Počnite to mesec dni. Potem si vzemite čas in si počasi, na glas preberite vse, kar ste zapisali. Podoživeti trenutki vas bodo spomnili, koliko sreče je lahko že v drobnih, vsakdanjih stvareh. Občutili boste, da je vsak posamezen trenutek življenja lahko darilo, za katerega je vredno živeti.

Ste kaj pozorni na to, kje je vaša pozornost?

Kako bi se počutili, če bi šofer avtobusa hkrati vozil in bral knjigo?! Ali pa, če bi zobozdravnik med vrtanjem vašega zoba gledal nogometno tekmo?! Zahtevali bi, da sta stoodstotno zbrana in osredotočena na to, kar počneta, mar ne?
Kako pa je z vašim življenjem? Vam je tudi tu samoumevno, da se morate osredotočati na to, kar želite, da bi to tudi dobili? Mar ne počnemo dostikrat ravno obratno? Osredotočamo se na tisto, česar ne želimo in potem to tudi dobimo.
V življenju je tako, da ne moremo služiti dvema gospodarjema hkrati. V vsakem trenutku se bodisi oddaljujemo, bodisi približujemo svojim željam, vedno glede na to, ali se ukvarjamo s problemom ali z rešitvijo. Bodite pozorni, čemu boste danes posvečali svojo pozornost.

»Če ne veste, v katero smer hodite, se ne čudite, če pridete tja, kamor niste želeli.«
Yogi Berra, ameriški igralec baseballa, član kluba New York Yankees

Res je. Da bi lahko izbrali pravo pot, moramo vedeti, kam želimo priti. Sliši se logično in enostavno, kajne?  Pa vendar v življenju dostikrat nimamo pojma, kam smo namenjeni. Ujamemo se v preteklost. Da ne bi bili znova prizadeti in razočarani, se odrečemo svojim željam in pričakovanjem. Postanemo skromni, potlačimo ambicije, ne postavljamo si ciljev in upamo, da bo sčasoma bolje. Živimo v iluziji, da bo čas pokazal smisel vsega skupaj. A čas nima te moči. Moč je v nas. Mi in samo mi smo tisti, ki odločamo, kakšen pomen bomo dali svojim preteklim izkušnjam. Bomo dovolili, da nam vzamejo vero in upanje ali jih bomo razumeli kot priložnost za boljši naslednji korak? Si bomo v bodoče, ne glede na vse, z zaupanjem vase postavljali jasne cilje na vseh področjih življenja in po potrebi prilagajali pot do tja, ali bomo zaradi preteklih izkušenj živeli v strahu, brez ciljev, ambicij in pričakovanj? Na ta vprašanja ni pravilnega ali napačnega odgovora, so pa posledice izbire lahko zelo različne. 

»Vsaka oseba , vsi dogodki v tvojem življenju so tam, ker si jih tja sam postavil. Sam se odločaš, kaj boš z njimi naredil.« Richard Bach

To misel lahko takoj zavržete, če ste prepričani, da jo življenje postavlja na laž. Lahko pa pričnete o njej razmišljati. Odgovorov na vsa vprašanja, ki jih bo porajala, verjetno ne boste našli čez noč, pač pa sčasoma. Toda že misel, da niste žrtev, temveč kreator, bo dovolj, da se bo vaše življenje pričelo spreminjati tako, kot želite.


»Nebesa na Zemlji niso kraj, ki bi ga bilo moč najti, temveč zavestna izbira, ki jo morate narediti.« Wayne Dyer

Res je. Vsi si želimo, da bi bili srečni. Kaj bo za vas popolna sreča, ne ve nihče, razen vas. Vi ste tisti, ki o tem odločate. Morda jo boste našli, ko boste imeli majhne otroke. Ali, ko bodo ti odrasli. Lahko bo za vas sreča vaša sanjska služba. Ali ko boste brez službe. Vaša sreča bo lahko ljubeče partnerstvo. Ali čas, ki ga preživite sami s sabo. Morda bo vaša pot do sreče selitev. Bližje ali stran od vaše družine. Na obalo ali v velemesto. Sreča bo morda služiti denar. Ali ga podariti.
Popolna sreča v resnici obstaja kjerkoli in kadarkoli. Kajti sreča ni to, kar imate ali delate, temveč kako na to gledate. Zato se vaša nebesa na zemlji lahko pričnejo takoj zdaj. Če se tako odločite!

Ne živite zato, da bi našli smisel življenja, ampak da ga življenju dajete. Mateja Kunc

Ne izgubljajte časa z iskanjem smisla življenja, kajti vi ste tisti, ki mu ga sproti, v vsakem trenutku dajete. Ničesar ni, kar bi imelo za vas v naprej določen pomen. Vsemu ga določate sami, s svojimi pogledi, prepričanji  in odzivi. Ne čakajte, da bi vam jutrišnji dan prinesel razodetje, medtem pa bo šel današnji neizkoriščen mimo vas. Vzemite, kar vam življenje ponuja in poglejte nanj s pozitivnimi očmi. Zagledali boste nove kraje, videli  drugačne ljudi, opazili vznemirljive stvari. Obnovite stike z davno pozabljenimi prijatelji, povežite se z družino, dovolite si nedolžne neumnosti, pojte, plešite, počnite vse, kar ste si vedno želeli, pa ste mislili, da nimate časa. Ravno zato, ker ne veste, koliko ga še imate, izkoristite vsak trenutek.

»Spremenite svoje misli in spremenili ste svoj svet.« Norman Vincent Peale

Res je. Vaše misli oblikujejo vaša prepričanja, vaša prepričanja pa vplivajo na to, kako boste doživljali svoje življenje.

Formula življenja

Dogodki, ki jih doživite, oblikujejo vašo bazo podatkov o dogodku. Podatki o dogodku oblikujejo vašo resnico o dogodku. Vaša resnica narekuje vaše misli. Vaše misli sprožijo vaše čustvovanje. Vaše čustvovanje pogojuje vaše izkušnje. Vaše izkušnje so tisto, kar je za vas vaša realnost.
Tako je krog sklenjen. To je formula, po kateri se odvija življenje.

Življenje je na vaši strani in vse se bo dobro izšlo.

Tudi če vam je zdaj morda hudo in vam življenje kaže temnejšo stran... niste sami in brez pomoči. Celotno Vesolje vam stoji ob strani. Prosite za pomoč in prisluhnite drobnemu glasu v sebi. Prinesel vam bo odgovor. Vedno.
Zaprite oči, globoko zajemite sapo in vprašajte, kar bi radi izvedeli. Nato...bodite pozorni. Odgovor bo prišel. V takšni ali drugačni obliki, a vedno tako, da ga boste najlažje prepoznali. Zaupajte.

Najvažnejša zaveza, ki se je morate držati, je vaša zaveza do sebe.


Če ste nezvesti sebi zato, da ne bi bili nezvesti drugim, ste še vedno nezvesti. Nezvestoba do sebe je največja nezvestoba.
S tem vas ne pozivam, da kar tako menjajte ljudi okoli sebe, posel ali karkoli drugega v svojem življenju. Tega ne vzemite kot nagovarjanje k neodgovornosti. Tisto, kar želim reči je,  da je prav in v redu, če poskrbite tudi zase...in to najprej. Kajti tistega, česar nimate zase, tudi drugim ne morete dati.


»Naša sprijaznjenost s stranskimi vlogami ne služi svetu."
 
Prav nič razsvetljenega ni v tem, da smo skromni in se delamo majhne, da se drugi ob nas ne bi počutili negotove.
Ko dovolimo sebi, da sijemo v polnem sijaju, to dopuščamo tudi drugim. Kajti ko smo sami brez strahu, naša navzočnost samodejno osvabaja druge.«
Marianne Williamson

Nikar si ne očitajte, kaj ste storili.

Naredili ste največ in najbolje, kot ste lahko, mar ne? Karkoli ste storili, ni bila napaka, ampak nova priložnost za vaš naslednji najboljši korak.

Bodite sprememba, ki jo želite zase.

Si želite, da bi bili drugi do vas pozorni, obzirni in ljubeči? Da bi razumeli in upoštevali vaše želje in potrebe?
Obstaja način, ki vedno deluje.
Bodite vi tisti, ki v življenje drugih prinašate razumevanje, ljubezen, obzirnost in pozornost. Potrudite se. Ustvarjajte v ljudeh okoli vas občutke, zaradi katerih bodo srečni, da vas imajo.
Vztrajajte nekaj dni in opazujte, kako se stvari spreminjajo. Vztrajajte nekaj tednov in imeli boste to, kar ste si želeli.

Vse mine in se znova začne.

Življenje ne poteka od Začetka do Konca.
Življenje se odvija ciklično.V vsakem koncu je nov začetek in vsak začetek je hkrati tudi konec. Je neprekinjena spirala. Zato se nikar ne ujemite v svojo zgodbo tega trenutka. Raje poglejte, kako bo videti čez nekaj dni, tednov, mesecev...
Pustite času čas. To je vse, kar vam je potrebno storiti. Pustite času čas in živite v miru. Tako bo življenje lahko zabrisalo tudi vtis tega trenutka. Vaša trenutna zgodba bo prešla, vi pa že pišete novo.

Edino mnenje, ki zares šteje, je mnenje, ki ga imate o sebi.

To, kar danes mislite o sebi, bo jutri postalo vaša realnost. Ali ste torej prepričani, da je takšen jutri tisto, kar si zares želite? Če ste, bravo za vas. Če niste, še danes vsaj malo spremenite svoj pogled nase.

»Če želite biti samozavestni, delujte kot da ste že samozavestni.« William James (1842-1910)

Res je. Imate in postanete lahko samo to, kar ste si sposobni vnaprej zamišljati; v kar lahko verjamete, kar si lahko predstavljate, kar zmorete občutiti. Ko to ni enostavno, ko se vam zdi, da je realnost nekaj čisto drugega, si pomagajte s tehniko: »kot da ste že«. Tako boste lažje sprejeli sedanjost in si hkrati dopustili drugačne misli, občutke in dejanja o tistem, kar bi želeli spremeniti.

»Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.« Carl W. Buechner

Res je. Zato ne prepričujte ljudi, da nimajo prav. Kritike ni nihče vesel; še zlasti ne tiste, ki se vam zdi najbolj upravičena. Če želite pri drugih karkoli spremeniti, spremenite najprej sebe. Začnite s tem, da boste pohvalili, kar vidite dobrega in spregledali, kar vas moti. Vztrajajte mesec dni in presenečeni boste, kako malo je ostalo tistega, kar vas moti.

Kje lahko iščemo srečo

Vsak po svoje iščemo srečo. Pot do nje iščemo v partnerju, pri otrocih, v knjigah, v skupinah za osebno rast, pri duhovnih učiteljih, v cerkvi, v meditaciji, na jogi, v naravi,...
A kaj, če naša sreča ni odvisna od ljudi okoli nas, od najboljše tehnike meditacije, od najbolj iskrene molitve, od branja najboljše knjige, od udeležbe na najboljšem predavanju, od pravilnega izvajanja thai-čija, či-gonga ali joge, od časa, ki ga prebijemo v naravi in hrane, ki jo zaužijemo? Kaj, če je sreča predvsem odvisna od tega, ali se zares zavedamo, kdo smo in od tega, kako gledamo na življenje, takšno kot je, tukaj in zdaj? Ali bi to vplivalo na vaš način iskanja sreče?

Tudi neodločitev je odločitev.

 Vsakič, ko pustite, da se stvari odvijajo »same od sebe«, ste se v resnici odločili. Odločili ste se, naj vaša služba, finance, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega ostane takšno, kot je bilo doslej. Odločili ste se za Utečeno Življenje. Vsakič, ko se ne odločite, dopustite, da se življenje odvija glede na vaše stare odločitve in glede na odločitve, ki so jih sprejeli drugi in vplivajo na vas.
Če si želite ohraniti utečeno življenje, ste na dobri poti.
Če si želite spremembe, sprejmite odločitev, ki bo drugačna od tistih doslej. Ne izgubljajte se v tehtanju, kaj lahko »izgubite« in kaj»pridobite«. Odločite se za tisto, kar vas navdaja z najboljšimi občutki. Sledite svojim občutkom in življenje bo sledilo vam.

Nasilje še nikoli ni prineslo miru. Obsojanje še ni pozdravilo nobene prizadetosti. Zamera še nikogar ni osvobodila.

 Pomagajte, da bo svet razumel, kar so sporočali vsi veliki učitelji. Bodite zgled. Ko vam bodo jeza, prizadetost ali užaljenost ponovno prekrižale pot, reagirajte drugače. Odzovite se s strpnostjo, razumevanjem in sprejemanjem. Storili boste največ za mir na svetu in mir v srcu.

Bolečina je danost, trpljenje je izbira.

Bolečina nam je dana, da nas telo lahko opozori, kadar tisto, kar počnemo z njim, ni dobro za njegovo optimalno delovanje. Bolečina koristi.
Trpljenje izvira iz naše izbire, da sebe doživljamo kot nemočno žrtev življenja, ki nas ne podpira. Trpljenje ne koristi. Lahko ga končate, če spremenite svoj pogled nase in na življenje.

»Uspeh ni ključ do sreče. Sreča je ključ do uspeha.« Albert Schweitzer

Res je. Ni pomembno, kaj delate, ampak ali to radi počnete. Narave svojega dela včasih ne morete izbirati sami. Vedno pa se lahko sami odločite, kakšni bodo ob tem vaši občutki. Tudi če vam vaše delo danes morda ni pisano na kožo, se potrudite in poiščite nekaj, kar bo v vaših očeh vašemu početju dalo smisel. Potem boste delo lahko opravljali z veseljem in ko ga boste imeli radi, boste zagotovo uspešni

»Želim si poguma, da bom spremenil, kar lahko spremenim; razumevanja, da bom sprejel, česar ne morem spremeniti in modrosti, da bom razločil eno od drugega.« Neznani avtor


V tej preprosti želji neznanega avtorja leži najgloblja življenska modrost. Preberite jo ponovno; berite jo tako dolgo, da je ne boste nikoli več pozabili. Ko jo boste zares doumeli, bodo končane vse vaše bitke. Našli boste ključ do sreče in miru.

»Čemu sem danes posvečal/a največ pozornosti?«


To je zelo pomembno vprašanje. Zastaviti bi si ga morali vsak dan. Odgovor bi vam povedal, ali ste se s tem dnem približali svojim ciljem in željam ali ste se od njih oddaljili. Toda obstaja vprašanje, ki je še pomembnejše: »Komu sem danes po svojih najboljših močeh pomagal/a?« Če boste tu zadovoljni z odgovorom, boste brez dvoma zadovoljni  s seboj in svojim življenjem.

Ne pustite se prepričati tistim, ki bi vas radi postavili na »realna tla«.


To ponavadi počno ljudje, ki so se odrekli svojim ambicijam. Ne sodite jih - njihovo življenje je njihova stvar. Le ne dovolite, da bi njihova razočaranja vplivala na vas. Družite se s tistimi, ki živijo tako, kot bi si želeli živeti vi. Obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, ki vas navdihujejo in vzpodbujajo vaše ambicije in vero vase; ob katerih se enostavno počutite dobro. Ne pozabite: vse je mogoče, če le verjamete, da je.

Življenje je dvosmerna cesta.


Želimo si, da bi bili ljudje do nas pozorni, razumevajoči, ljubeči in spoštljivi. Kaj pa mi? Smo do drugih enako pozorni, razumevajoči, ljubeči in spoštljivi, kot to pričakujemo od njih? Življenje je dvosmerna cesta in čeprav se zdi včasih težko, bomo storili mnogo bolje, če bomo drugim dajali tisto, kar bi si od njih želeli  zase.


»Popolnost ovira ustvarjalnost in onemogoča dosežke.« N.D.Walsch

Res je. Eno je, če si prizadevate za odličnost; popolnoma nekaj drugega pa je, če si postavljate takšna merila, da s sabo in s svojim delom nikoli ne morete biti zares zadovoljni. Ne ženite se za popolnostjo. Na neki točki si enostavno morate reči: "Dobro je in s tem sem zadovoljen/a.« Sicer tistega, kar delate, nikoli ne boste čisto dokončali – tega pa si zagotovo ne želite, kajne?

Srečno,
Mateja