matejakuncamisnet

V zadnjem času se veliko govori o potlačenih čustvih. Sama trdno stojim za tem, da čustev ni možno potlačiti. To utemeljujem s povezavo med čustvi, mislimi in zaznavami. Čustva so pogojena z mislimi, misli pa z zaznavami. Zaznavamo s čutili, nenehno, v vsakem trenutku svojega življenja. Več kot imamo zaznav o neki stvari, bolj o njej razmišljamo in bolj intenzivno glede nje čutimo. Gre za življenjski proces,

Danes vam v razmislek ponujam v zadnjem času pogosto navajano stališče, češ, da se čustvene travme prenašajo z generacije na generacijo. Ko gre za takšne in podobne poglede, ki nas prepričujejo, da smo že v startu obremenjeni z bremeni naših prednikov, se splača o njihovi utemeljenosti dobro razmisliti. Ne gre namreč zgolj za to, v kaj bomo verjeli, ampak tudi in predvsem, kako bomo zaradi svojih prepričanj živeli.

Vse, kar dajemo v svoje odnose, dajemo zase in vse, kar počnemo za druge, počnemo zase. Ko si z ljubeznivostjo, prijaznostjo, sočutnostjo, pozornostjo, potrpežljivostjo, strpnostjo, pohvalo … po svojih najboljših močeh prizadevamo za svoje odnose, to počnemo zaradi svoje želje, da bi živeli v dobrem odnosu. 

Kako bi se počutili, če bi vas mučil večji problem, vaši bližnji ali tisti, ki jim zaupate pa bi vas prepričevali, da je vaš problem le v vaši glavi? Večina tistih, ki jih poznam, se ob tem počuti slabo – nerazumljene, podcenjevane, jezne. Namenoma sem uporabila besedo “problem” in ne “težava”. Ne zato, da bi dlakocepila okoli teh dveh besed, ampak ker je med njima pomembna vsebinska razlika. 

Kaj sploh je intuicija in ali se nanjo lahko zanesemo? Če je to povezava z nečim višjim, višjo zavestjo na primer, kdo ali kaj je višja zavest? Se lahko intuiciji zaupamo v vodstvo? Bi se lahko v njeno vodstvo vpletal naš ego?