Leta 2003 ne bom nikoli pozabila. Zgodile so se stvari, ki so do temeljev pretresle moje življenje in ga postavile na glavo.
Vse življenje sem bila navajena na trdo delo. Imela sem dobra in skrbna starša. Trudila sta se, da smo imeli štirje otroci vse, kar smo potrebovali. Vzgajala sta nas v duhu vrednot, ki sta jim sama sledila. Kot druga hči očeta kovača, z manjšo kmetijo, sem bila že v zelo zgodnjih letih vključena v delo na kmetiji in v kovačnici.
Danes imajo zame vse tiste ure in dnevi, ki sem jih med počitnicami ali v prostem času preživljala v kovačnici, na njivi ali kasneje, ko smo gradili hišo, ob mešalcu, popolnoma drugačen pomen in smisel. Kot otroku pa mi ni bilo lahko. Boleče sem si želela manj dela in več prostega časa. Delati mi niti ni bilo težko, najbrž zato, ker so me velikokrat pohvalili, češ, da sem pridna. Zelo težko pa sem prenašala strah, da mi bo naložena nova zadolžitev takoj, ko bom opravila s šolskimi obveznostmi in se pridružila vrstnikom pri igri. Če se je le dalo, sem si za igro izbirala kotičke, ki so bili izven vidnega polja mojih domačih. Vedela sem, da ne smem pritegniti pozornosti, če se želim izogniti klicu: »Mateja, a si že končala s šolo?!« in novi zadolžitvi, ki je največkrat temu sledila. Počutila sem se ujeto in spominjam se, da sem si večkrat želela, da bi bila nevidna.
Obstajalo pa je nekaj, kar me je zanesljivo vsakič rešilo dela in mi hkrati dalo takšno pozornost domačih, kot sem si jo želela. Bolezen! Ker sem bila sicer zdrav otrok, nikoli ni šlo za kaj resnejšega. Poleg klasičnih otroških bolezni sem v glavnem prebolevala različne viroze ali vnetja, ki mojega fizičnega počutja niso preveč obremenjevale, dale pa so mi »pravico«, da ostanem v postelji. Še danes se spominjam prazničnega in zmagoslavnega občutka, ki sem ga imela vedno, ko je termometer pokazal več kot 37ºC.
 |
S takšnimi delavnimi navadami, kot sem si jih pridobila že kot otrok, sem brez težav zaključevala posamezne faze šolanja. Na visoki stopnji Ekonomske fakultete sem diplomirala z dobrimi 22.leti, ne da bi v času študija morala ponavljati en sam izpit ali kolokvij. Vem, da se to ni zgodilo, ker bi bila nadpovprečno nadarjena ali ker bi me sam študij tako pritegnil. Šlo je za privzgojeni občutek odgovornosti in za ure in ure učenja. Nenormalno veliko učenja! Ko sem se pripravljala za izpit, sem bila sposobna več dni zapored vstajati ob petih zjutraj in glasno ponavljati snov tudi po petnajst ur na dan. Pogosto so me izdale glasilke. Pa še takrat sem nadaljevala, le da sem potem lahko samo šepetala.
Po diplomi se je začela moja vloga menedžerke in podjetnice, ki sem jo igrala polnih dvajset let. Zelo zgodaj sem dobila odgovorno vodstveno mesto in kmalu spoznala svetle in senčne plati menedžerske kariere: doživeti uspeh in preživeti neuspeh; biti pomemben in biti nepomemben; biti sprejet in doživeti zavrnitve; dobiti javno pohvalo in prenesti javno kritiko; biti vpliven in biti odgovoren; doživeti priznanje in preživeti obtoževanje.
V tem obdobju sem zaradi bolezni v kratkem času izgubila najprej očeta, nato še sestro. Bilo je zelo hudo. A občutek odgovornosti me je gnal, da sem svoje delo še naprej iz dneva v dan opravljala vestno in zagnano, brezkompromisno do sebe in do sodelavcev, večino časa pod močnim stresom in v kroničnem pomanjkanju časa zase. Zato dolga leta nisem niti opazila, da mi ves ta čas nekaj zelo manjka.
Še posebej hudo je postalo po letu 1996, ko sem rodila sina, potem pa porodniško predčasno zaključila, da bi skupaj z možem kot podjetnika in menedžerja postavila na noge novo ustanovljeno podjetje. Kljub majhnemu otroku sva naslednjih osem let skoraj vsako jutro prihajala na delo pred deveto uro in pisarno zelo redko zapuščala pred sedmo uro zvečer, velikokrat pa tudi kasneje. Poslovno sva bila uspešna, vendar je bila cena, ki sva jo zato plačevala v zasebnem življenju, zelo visoka. Previsoka! Poleg stresa, neprestanih skrbi in nič časa zase, me je sedaj razžiral tudi občutek, da sem veliko premalo s svojim sinom. Komaj sem čakala konce tedna, a sčasoma občutek ujetosti tudi konec tedna ni več minil.
Nekoč sem se zalotila v mislih, da bi svoje življenje in leta takoj zamenjala z mirnim življenjem kakšnega upokojenca. Še vedno sem domov prihajala zvečer, vse pogosteje v joku in z morečim občutkom, da sem nekoristno zapravila še en dan svojega življenja. Postajala sem fizično in psihično bolj in bolj izčrpana. Čutila sem, da sem hudo potrebna počitka in da si želim drugačnega življenja. Hkrati pa sem bila prepričana, da si tega ne morem in ne smem privoščiti.
 |
In potem sem leta 2003 zbolela. Diagnoza: rak kože - maligni melanom. Udarilo je popolnoma brez opozorila in me dobilo povsem nepripravljeno. A imela sem izjemno veliko srečo. Bolezen, razen manjših nevšečnosti, povezanih s samim operacijskim posegom, ni povzročila hujših posledic in ni ogrozila mojega fizičnega stanja. Hkrati pa je bila resnost diagnoze dovolj močan argument, da sem si lahko brez očitanja in slabe vesti vzela dva meseca za okrevanje in počitek.
Šele mnogo kasneje sem v tem znala prepoznati natančni vzorec s časa mojega otroštva: bolezen, ki me fizično ne obremeni, mi pa da "pravico" do počitka.
V dveh mesecih okrevanja mi je po dolgih letih uspelo, da mojega uma niso več zapolnjevale le misli na posel. Bolezen mi je znova prebudila voljo do življenja in hkrati z njo veliko strast do znanja, ki do danes ni več ugasnila. Končno sem spet imela čas za knjige. In tako je v moje življenje prišel Neale Donald Walsch in njegova trilogija: Pogovori z Bogom. Če tudi v vašem življenju obstaja katerakoli knjiga, ki vas je globoko spremenila, potem poznate ta občutek: bereš knjigo, a veš, da gre za mnogo več kot le za knjigo. Z vsem bitjem vibriraš s tistim, kar bereš in z občutkom popolne gotovosti veš, da si prišel domov. Trilogija Pogovori z Bogom me je vzpodbudila, da sem si prvič v življenju zastavila verjetno najpomembnejši vrašanji v življenju vsakega od nas: Kdo sploh sem in zakaj sem tu?
Odgovora na ti dve vprašanji nisem našla čez noč in tudi moje življenje se ni čez noč postavilo na glavo. Vrnila sem se na delo in preživela še nekaj mesecev, polnih stresa in težkih poslovnih odločitev. Kot bi mi življenje na tak način želelo ponuditi še eno priložnost, da se prepričam, ali zares vem, kaj hočem. Nekakšen zadnji preizkus. Potem pa se je vse odvilo zelo hitro. V začetku leta 2005 sva oba z možem izstopila iz posla in začelo se je novo življenje.
 |
| Zanimalo me je, ali obstajajo v življenju univerzalne zakonitosti in če, katere so in kako delujejo; iz česa je sestavljeno vesolje; v kolikšni meri ljudje lahko vplivamo na svoje življenje in kako; kaj je tisto, čemur rečemo usoda; kaj je smisel našega obstoja; od česa je odvisna naša sreča; kakšna je povezanost med telesom, duhom in dušo; kaj se nam dogaja po smrti; ali živimo več življenj; ali je možno napovedovati prihodnost; zakaj ljudje zbolimo in kako se lahko pozdravimo... |
Odgovore sem iskala povsod; zanimalo me je, kako na ta vprašanja odgovarja znanost, kaj o tem govori duhovnost, kaj so o tem vedele stare civilizacije in v kaj so verjeli naši predniki.
| V petih letih sem o teh temah prebrala 238 knjig. Končala sem Šolo za integralno biorgonomijo s karmično diagnostiko in se naučila osnov Djotiša. Študij Djotiša sem nato nadaljevala ter svoje znanje nadgradila in poglobila z učenjem od svetovnih avtoritet na tem področju. Preizkusila sem številne metode osebne in duhovne rasti, doma in v tujini. Na GZS sem uspešno opravila izpite po programu za naziv Terapevt naravnega zdravljenja. Opravila sem izpit temeljnih znanj s področja medicine, izpit Tradicionalne kitajske medicine, izpit Tradicionalne indijske medicine in izpit za metodo Bioenergoterapija. Posvečena sem bila v učiteljsko stopnjo Reikija. Izobraževala sem se po programu The School of the New Spirituality. S hojo po žerjavici sem preizkušala fizikalne zakone. |
Učila sem se od mnogih velikih ljudi. Najpomembnejše med njimi s hvaležnostjo navajam. Razvrščeni so po abecednem vrstnem redu: Robert Anthony, Greg Bradden, Barbara Ann Brennan, Katie Byron, Jack Canfield, Dale Carnegie, Gary Chapman, Deepak Chopra, Gary Craig, Bob Doyle, Hale Dwoskin, Wayne W.Dyer, Louise Hay, John Harricharan, Gay Hendricks, Harville Hendrix, Esther in Jerry Hicks, Napoleon Hill, Piero Ferrucci, Guy Finley, Debbie Ford, David Frawley, Lee L.Jampolsky, Ken Keyes, Robert Kiyosaki, Ilchi Lee, Bruce Lipton, Richard Moss, Michael Duff Newton, Marjan Ogorevc, Robert Ohotto, Joni Patry, Milena Plut, Tadej Pretner, Sonia Ricotti, John E. Sarno, Robin Sharma, Laura Quesada Silva, Živorad M.Slavinski, Robert Svoboda, Lynne McTaggart, Tečaj Čudežev, Eckhart Tolle, Brian Tracy, Franjo Trojnar, Joe Vitale, Neale Donald Walsch, Shlomo Vaknin, Marianne Williamson, Marcia Wieder.
| Vsaka metoda, ki sem jo osvojila, mi je dala novo izkušnjo in vsak učitelj mi je na svoj način osvetlil odgovore, ki sem jih iskala. Množica učiteljev, znanja in tehnik me ni zmedla. Nasprotno, bila mi je v veliko pomoč pri iskanju moje lastne poti. Na ta način sem se veliko lažje in hitreje prepričala, katera spoznanja in metode so zares v sozvočju z mojim dojemanjem univerzalnih življenskih zakonitosti. Spoznala sem, da učinkovitost metode ni odvisna od metode same, ampak od tistega, ki jo uporablja - podobno kot poznavanje orodja samo po sebi še ni zagotovilo, da ga bomo znali tudi koristno uporabiti. |
 |
Globoko verjamem, da smo na ta planet prišli, da bi živeli veličastno življenje. V sebi nosimo toliko talentov in sposobnosti, da jih vseh ne bi mogli uporabiti niti, če bi živeli tisoč let. Prirojeno nam je, da zmoremo premagati vse ovire in težave in uresničiti vsak cilj, ki si ga zastavimo. To ni privilegij, ki bi bil dan samo izbrancem. Vsem nam je dana svoboda, da postanemo, kar hočemo postati, da si pridobimo vse, kar za to potrebujemo in da počnemo, kar nas izpolnjuje. K temu nas ves čas usmerja naš notranji glas, če mu le prisluhnemo. Zato, kot je zapisal N.D.Walsch, ni vprašanje, kdo komu govori, ampak kdo koga posluša. V življenju smo si izbrali vsak svojo pot, po kateri hodimo z različno dolgimi in hitrimi koraki. Naša pot ni niti boljša niti slabša od drugih, je le drugačna. To je tudi edina pot, ki jo lahko predrugačimo, če tako izberemo. Mi sami smo na vsem svetu edina oseba, ki jo lahko spremenimo. Zavedam se, da ima vse v mojem življenju natanko takšen pomen, kot ga določam sama. Sem, kar mislim da sem in moja izkušnja je, kar mislim da je. Spoznala sem izjemno moč, ki jo imajo misli in čustva. Vanje se lahko ujamemo in se nanje ves čas zgolj odzivamo, ali pa si jih zavestno izbiramo in z njimi ustvarjamo svoje življenje. Vem, da v resnici šteje le en sam trenutek, ki je Zdaj. Le v Zdaj imamo moč, da spremenimo vpliv preteklosti in izberemo svojo prihodnost. |
| Na teh spoznanjih sem osnovala Inštitut IzaQ in svetovalno-terapevtsko metodo IzaQ. Ustanovila sem Šolo Djotiša in svetovalne metode IzaQ, v kateri učim Djotiš in poučujem univerzalne duhovne zakonitosti življenja. Poznavanje zakonitosti življenja je predpogoj za pravilno razumevanje informacij, ki jih razkriva Djotiš, oboje skupaj pa je preverjeno najbolj učinkovita pomoč za potrebe sodobnega človeka. |
Danes živim srečno in izpolnjeno življenje. Jasno mi je, kdo sem in kaj hočem. Čeprav bi verjetno marsikaj storila drugače, kot sem nekoč, se ne obsojam in znam biti razumevajoča do sebe in svoje izkušnje. Zavezala sem se k nenehnemu učenju na vseh področjih. Spremljam in zelo spoštujem dosežke znanosti. Hkrati se trudim, da ostaja moj um odprt. S tem hočem reči, da ničesar ne zanikam zgolj zato, ker tega ne poznam ali ne razumem.
Rada imam umetnost, knjige, naravo, finančno svobodo, sebe, svojo družino in ljudi na splošno.
Delam z ljudmi in to je tisto, kar sem si v resnici od nekdaj želela: svetujem na osebnem in poslovnem področju; sem motivacijska terapevtka, osebna mentorica in govornica; vodim delavnice, na katerih udeležencem pomagam, da v novi, pozitivni luči vidijo sebe in najdejo smisel v življenju; predavam in pišem; od leta 2010 vodim danes že zelo uveljavljeno šolo Djotiša in svetovalne metode IzaQ, ki smo jo zasnovali na Inštitutu IzaQ. Študentje v dveh letih dobijo široko univerzalno znanje, ki jim zagotavlja srečno in zadovoljno življenje, hkrati pa se naučijo uporabljati Vedsko astrologijo Djotiš, ki je dragocena dediščina naših davnih prednikov in nepogrešljivo orodje za vse, ki želijo sami usmerjati svoje življenje.
Imam globoko vero vase in verjamem, da je življenje mišljeno kot radostna izkušnja. Od nas ne zahteva žrtvovanja, ampak ponuja možnost svobodne izbire.
Moje poslanstvo je prebujati zavedanje o tem, kdo smo in zakaj smo tu. S svojim delom želim prispevati k temu, da postane svet boljši in prijaznejši kraj.
Moj moto je: Življenje ni niti pravično niti krivično, pač pa nepristransko in predvidljivo. Ne določajo ga zunanje okoliščine, ampak moj odziv nanje. Sreča v življenju ni odvisna od tega, kdo sem, kaj delam ali koliko imam; resnični uspeh se meri v številu doživetih radostnih trenutkov. Vse se spremeni, če spremenim pogled na vse.
Bodite lepo,
Mateja