Življenje ni niti pravično, niti krivično, ampak je nepristransko in predvidljivo.

Leta 2003 so se zgodile stvari, ki so do temeljev pretresle moje življenje in ga postavile na glavo.

Vse življenje sem bila vajena trdega dela. Imela sem dobra in skrbna starša. Vse svoje štiri otroke sta vzgajala v duhu vrednot, po katerih sta sama živela. Kot hči kovača z manjšo kmetijo sem bila že v zgodnjih letih vključena v delo na kmetiji in v kovačnici.

Danes imajo zame ure in dnevi, ki sem jih med počitnicami ali v prostem času preživljala v kovačnici, na njivi ali kasneje, ko smo gradili hišo, ob mešalcu betona, popolnoma drugačen pomen in smisel. Kot otroku pa mi ni bilo lahko. Zlasti delo v kovačnici se mi je zdelo krivično in za deklico neprimerno. Prepričana sem bila, da želijo moji starši zaradi moje močnejše postave v meni videti bolj fanta, kot deklico. To je po eni strani pomenilo, da sem se kot otrok imela za zelo neprivlačno, po drugi pa me je jezilo. Koprnela sem po tem, da bi se lahko igrala, ne da bi mi bil odmerjen čas za igro. Takrat se mi je zdelo, da se lahko vsi drugi otroci igrajo, samo jaz ne. Poleg tega sem koprnela po času za igro. Delati mi niti ni bilo težko, najbrž zato, ker so me velikokrat pohvalili, češ, da sem pridna. Težko pa sem prenašala misel, da mi bo naložena nova zadolžitev, kakor hitro bom opravila s šolskimi obveznostmi in se želela pridružiti vrstnikom pri igri. Če se je le dalo, sem si za igro izbirala kotičke, ki so bili izven vidnega polja mojih domačih.

Obstajalo pa je nekaj, kar me je zanesljivo vsakič rešilo dela in mi hkrati dalo takšno pozornost domačih, kot sem jo želela. Bolezen! Ker sem bila sicer zdrav otrok, nikoli ni šlo za kaj resnejšega. Poleg klasičnih otroških bolezni sem v glavnem prebolevala različne viroze, ki mojega fizičnega počutja niso preveč obremenjevale, dale pa so mi odvezo od dela.  O vsem tem ne govorim, ker bi želela reči, da sem imela težko otroštvo, saj je bilo daleč od tega, temveč ker je pomembno vplivalo na moje kasnejše razumevanje življenja.

Z delavnimi navadami, ki sem jih pridobila že kot otrok, sem brez težav zaključevala posamezne faze šolanja. Na visoki stopnji Ekonomske fakultete sem diplomirala z dobrimi 22.leti, ne da bi v času študija padla na enem samem izpitu ali kolokviju.  Vem, da se to ni zgodilo, ker bi bila nadpovprečno nadarjena ali ker bi me sam študij tako pritegnil. Šlo je za močan občutek odgovornosti ter za ure in ure učenja. Nenormalno veliko učenja! Ko sem se pripravljala za izpit, sem bila sposobna več dni zapored vstajati ob petih zjutraj in glasno ponavljati snov tudi po petnajst ur na dan, dokler me niso izdale glasilke.

Po diplomi se je zelo kmalu začela moja vloga menedžerke in podjetnice. V tej vlogi sem vztrajala skoraj dvajset let. Že zgodaj sem dobila odgovorno vodstveno mesto in kmalu spoznala svetle in senčne plati menedžerske kariere.

V tem obdobju sem mnogo prezgodaj zaradi bolezni v kratkem času izgubila najprej očeta, nato še sestro. Bilo je zelo hudo. A občutek odgovornosti me je gnal, da sem svoje delo še naprej iz dneva v dan opravljala vestno in zagnano, brezkompromisno do sebe in do sodelavcev, večino časa pod močnim stresom in v kroničnem pomanjkanju časa. Zato dolga leta nisem niti opazila, da mi ves ta čas nekaj zelo manjka.

Še posebej hudo je postalo po letu 1996, ko sem rodila sina, potem pa porodniško predčasno zaključila, da bi skupaj z možem kot podjetnika in menedžerja postavila na noge novo ustanovljeno podjetje. Kljub majhnemu otroku sva naslednjih osem let skoraj vsako jutro prihajala na delo pred deveto uro in pisarno zelo redko zapuščala pred sedmo uro zvečer, velikokrat pa tudi kasneje. Poslovno sva bila uspešna, vendar je bila cena, ki sva jo zato plačevala v zasebnem življenju, zelo visoka. Previsoka! Poleg neprestanih skrbi in nič časa zase, me je razžiral tudi občutek krivde, ker nisem imela dovolj časa za svojega otroka. Komaj sem čakala konce tedna, a sčasoma občutek ujetosti tudi konec tedna ni več minil.

Nekoč sem se zalotila v razmišljanju, da bi svoje življenje in svoja mlada leta takoj zamenjala z mirnim življenjem upokojencev. Domov sem še vedno prihajala zvečer, pogosto v joku in z morečim občutkom, da sem nekoristno zapravila še en dan svojega življenja. Postajala sem fizično in psihično zelo izčrpana. Močno sem si želela počitka in drugačnega življenja. Hkrati pa sem bila prepričana, da si tega ne morem in ne smem privoščiti.

Potem sem leta 2003 zbolela. Diagnoza rak. Takrat sem bila prepričana, da je bolezen udarila popolnoma brez opozorila. Dobila me je povsem nepripravljeno. A sem imela izjemno srečo. Razen manjših nevšečnosti, povezanih s samim operacijskim posegom, bolezen ni povzročila hujših posledic in ni ogrozila mojega fizičnega stanja. Hkrati pa je bila resnost diagnoze dovolj močan argument, da sem si končno, brez očitanja in slabe vesti, vzela dva meseca za okrevanje in počitek. Šele mnogo kasneje sem v tem prepoznala miselni vzorec iz časa mojega otroštva: bolezen, ki me fizično ne obremeni, da pa mi “pravico” do počitka.

Počitek mi je znova prebudil voljo do življenja in hkrati z njo veliko strast do raziskovanja in učenja, ki do danes ni več ugasnila. Končno sem spet imela čas za knjige. In tako je v moje življenje prišel Neale Donald Walsch in njegova trilogija: Pogovori z Bogom. Če tudi v vašem življenju obstaja katerakoli knjiga, ki  vas je globoko spremenila, potem poznate ta občutek: bereš in ves čas veš, da gre za mnogo več kot le za knjigo. Z vsem bitjem vibriraš s tistim, kar bereš in z občutkom popolne gotovosti veš, da si našel, kar si iskal. Trilogija Pogovori z Bogom me je vzpodbudila, da sem si prvič v življenju zastavila verjetno najpomembnejši vrašanji v življenju vsakega od nas: Kdo sploh sem in zakaj sem tu?

Odgovora na ti dve vprašanji nisem našla čez noč in tudi moje življenje se ni čez noč postavilo na glavo. Vrnila sem se na delo in preživela še nekaj mesecev, polnih stresa in težkih poslovnih odločitev. V začetku leta 2005 pa sva oba z možem izstopila iz starega posla. Za naju se je začelo novo življenje. Končno sem se počutila svobodno. To je bil zame nepopisno lep občutek. Ponedeljek je naenkrat postal moj najljubši dan v tednu.

Posvetila sem se učenju. Zanimalo me je,  ali obstajajo v življenju univerzalne zakonitosti in če, katere so in kako delujejo; iz česa je sestavljeno vesolje; v kolikšni meri ljudje lahko vplivamo na svoje življenje in kako; kaj je tisto, čemur rečemo usoda; kaj je smisel našega obstoja; od česa je odvisna naša sreča; kakšna je povezanost med telesom, umom in vibracijo; kaj se nam dogaja po smrti; ali živimo več življenj; ali je možno napovedovati prihodnost; zakaj ljudje zbolimo in kako se lahko pozdravimo…Odgovore sem iskala povsod; zanimalo me je, kako na ta vprašanja odgovarjata znanost in filozofija, kaj so o tem učile starodavne vede, kakšne odgovore dobimo v Bibliji, kakšne življenjske modrosti so v mitologiji. S posebno strastjo sem se posvečala odrivanju in učenju djotiša.

Sčasoma sem si oblikovala svoj pogled na življenje. Od takrat mi predstavlja najbolj zanesljivo oporo v življenju, nekakšna lastna življenjska navodila za uporabo. Škoda, da jih nisem imela že ob rojstvu.

Danes sem popolnoma prepričana:
• Da obstajajo univerzalne zakonitosti življenja, zaradi katerih življenje ni niti pravično niti krivično, temveč je nepristransko in predvidljivo.
• Da naše življenje ni splet naključij, temveč učinek naše vibracijske uglašenosti.
• Da naša prihodnost ni določena, je pa predvidljiva in obenem spremenljiva.
• Da nas življenje ne sodi, o nas ne razsoja in nas ne obsoja, nas pa zrcali.
• Da je nesmiselno v življenju iskati smisel, smiselno je življenju dajati smisel.
• Da težkih čustev ne čutimo zaradi dogodkov, okoliščin ali drugih ljudi, ampak zaradi negativnega pomena, ki ga dajemo tem dogodkom, okoliščinam in drugim ljudem.
• Da stvari ne počnemo podzavestno, le vseh ne počnemo enako zavestno.
• Da vse v življenju počnemo zaradi sebe in za sebe, ne pa zaradi drugih in za druge.
• Da nas v življenju vodi devet temeljnih želja, ki nas motivirajo za devet temeljnih ravnanj skozi zaporedje devetih življenjskih korakov.

Na teh spoznanjih sem osnovala Inštitut za kvaliteto življenja IzaQ in svetovalno terapevtsko metodo IzaQ. Ustanovila sem Šolo djotiša in življenjeslovja IzaQ, v kateri učim djotiš in poučujem o univerzalnih zakonitostih življenja. Poznavanje zakonitosti življenja je predpogoj za pravilno razumevanje informacij, ki jih razkriva djotiš, oboje skupaj pa je preverjeno najbolj učinkovita kombinacija za potrebe sodobnega človeka. Napisala sem Zlato knjigo življenja. Knjigo sem pisala sedem let z močno željo, da bo v njej vse, kar mislim, da je potrebno razumeti o sebi in življenju, da bi lahko lepo živeli.

Delam z ljudmi in to je tisto, kar sem si v resnici od nekdaj želela. Jasno mi je, kdo sem in kaj hočem. Čeprav bi verjetno marsikaj storila drugače, kot sem nekoč, se ne obsojam in znam biti razumevajoča do sebe. Trudim se, da ostaja moj um odprt. S tem hočem reči, da ničesar ne zanikam zgolj zato, ker tega (še) ne poznam ali ne razumem. 

Moje poslanstvo je prebujati zavedanje o tem, kdo smo in zakaj smo tu. S svojim delom želim prispevati k temu, da postane svet boljši in prijaznejši kraj.

Moj moto je:  Vse se spremeni, če spremenim pogled na vse.

Bodite lepo,