---

»Imeti več od življenja ne zahteva več dela na sebi, ampak več pravega znanja o življenju.« Mateja Kunc

Lepo življenje ni stvar sreče, ampak znanja.

Tole je malo daljši zapis, a če ga boste prebrali, boste izvedeli, zakaj nikomur ne bi bilo treba živeti na slepo, z doživljanjem negotovosti in strahu.
Vedski modreci so nam pred več tisočletji zapustili djotiš, nedvomno eno od najveličastnejših človekovih stvaritev vseh časov. Služi nam kot osebna življenjska navigacija, s katero so nam na voljo vse potrebne informacije za varno in uspešno krmiljenje skozi življenje. Na voljo so nam podatki o naših devetih osebnostnih naravnanostih in o tem, kako uspešno jih izražamo. Od tega je odvisno, koliko bo v našem življenju občutka neobremenjenosti, navdiha, ustvarjalnosti, samozaupanja, usposobljenosti, uveljavljenosti, cenjenosti, varnosti in neodvisnosti. Predvidimo lahko, zakaj, kdaj in kje nam bo z našo sedanjo naravnanostjo šlo dobro in kje bi se lahko zapletlo. To pomeni, da se lahko po eni strani bolj jasno zavedamo svojih priložnosti in jih lažje v polni meri izkoristimo. Po drugi strani pa se lahko vnaprej ognemo težavam, če spremenimo tista svoja razmišljanja, za katera lahko vidimo, da nas vodijo v težave.
Še več. Z djotišem dobimo sliko naše izhodiščne situacije na vseh pomembnejših področjih življenja. Djotiš izhaja iz filozofije, da ob rojstvu nismo nepopisan list, ampak je naše življenje nadaljevanje večnega cikličnega procesa, v katerem se v vzročno-posledičnem odnosu prepletajo konkretne življenjske situacije in naši odzivi nanje. Zaradi zakonitosti tega odnosa in predvidljivosti njegovih učinkov nam je na voljo slika naše začetne situacije na vseh pomembnejših področjih življenja. Je nekakšna matrica zatečenega izhodiščnega stanja – kako vidimo sebe, kako gledamo na svoje imetje, na svoje danosti in talente, kako je z našim domom in družino, kako gledamo na svoje umske sposobnosti, kako gledamo na možnosti svojega napredka, kakšni ljudje nas privlačijo, česa se najbolj bojimo, kaj so naše največje vrednote, kje vidimo svojo samouresničitev, pri kakšnih dosežkih bi želeli sodelovati, kaj dobrega bi hoteli zapustiti za seboj.
Na voljo nam je podatek, kdaj bo za nas katero od teh področij najbolj v ospredju. Torej ne samo, da lahko s pomočjo djotiša vnaprej vemo, kdaj bo katera od naših osebnostnih naravnanosti najbolj v ospredju, temveč tudi, na katero področje življenja bo imela največji učinek.
Če vemo, da so posledice našega odziva na dano situacijo vedno vzrok naslednji situaciji, če vemo, na kakšne okoliščine lahko računamo in kakšen bi bil naš utečeni odziv nanje, nam je neprimerno lažje, da pravočasno prevetrimo svoja prepričanja in poskrbimo, da s tem zavestno spremenimo smer bodočega dogajanja.
S pomočjo informacij, ki nam jih razkriva djotiš, imamo veliko večje možnosti, da tam, kjer je to smiselno, svoj ritem uskladimo z utečenim ritmom okolja, zaradi česar se nam lahko življenje odvija bolj gladko in z manj napora. Brez teh informacij imamo dosti manj možnosti nadzora nad dogodki, zato dostikrat živimo na slepo. Življenje brez pravih informacij spominja na hojo z zavezanimi očmi – zaletavamo se v ovire, smo negotovi in prestrašeni, zato napredujemo počasi in trudoma.
Djotiš je izročilo starodavna vedske civilizacije. Do vedskih modrecev čutim neizmerno spoštovanje zaradi njihovega osupljivega razumevanja življenja. Na žalost se je skozi tisočletja precej njihovega znanja porazgubilo. Djotiš se je k sreči ohranil. Čeprav je nastajal v nekem popolnoma drugem času in prostoru, je njegova uporabna vrednost izjemna za ljudi vseh časov. Še toliko bolj to velja za današnjega človeka, ki tava v negotovosti, ker ni podučen o univerzalnih duhovnih zakonih življenja. Počutim se privilegirano, da sem prišla v stik s tem dragocenim znanjem. Zavezana sem k temu, da ga predajam dalje na posodobljen, današnjemu načinu življenja prilagojen način, v katerem se lahko prepozna sodoben, k razumskemu in znanstvenemu dojemanju sveta naravnan človek.
V času, ko se vedno bolj zavedamo pomena naše duševnosti, so še toliko večja dragocenost djotiša informacije o naših devetih najpomembnejših osebnostnih naravnanostih, o tem, kdaj bo katera najbolj vplivala na naše doživljanje situacij in na katerem področju življenja se bo najbolj izrazila. Skozi leta svetovalnega dela sem se lahko že zdavnaj prepričala, kako nepogrešljivi so ti unikatni podatki za razumevanje posameznikovega mišljenja, čustvovanja in odzivov. Brez njih se kot svetovalka ne bi mogla postaviti v čevlje svojih svetovancev, ne bi imela podatkov o njihovih osebnostnih naravnanostih, o njihovih notranjih ciklih, o tem, kam jih vodijo njihova prepričanja in pričakovanja. Ne bi mogla osvetliti vzorca med njihovimi notranjimi vzroki in zunanjimi situacijami in jim pokazati poti do rešitve. Na enem srečanju, z enim pogovorom.
ato si želim, da bi nas bilo čim več takšnih, ki si znamo sami pomagati z djotišem, da nam ni treba živeti na slepo, v strahu pred tem, kaj nam bo prinesla prihodnost, in z občutkom, da nimamo nadzora nad lastnim življenjem. Z djotišem se ne sprašujemo več, kaj nam življenje pripravlja, pač pa, ali nam je všeč smer, v katero nas naša vibracijska uglašenost vodi, in če ne, kako jo bomo pravočasno spremenili.
Ena od lepot djotiša je tudi ta, da se ga lahko nauči čisto vsak. Študij ne zahteva nikakršnega predhodnega znanja, zanj resnično nikoli ni niti prezgodaj niti prepozno.

»Življenje ni niti pravično niti krivično, temveč je nepristransko in predvidljivo.« Mateja Kunc

Smo odgovorni za okoliščine svojega rojstva?

Krivda in odgovornost sta dve povsem različni stvari. V luči duhovnih zakonov nismo za nič krivi, a smo za vse odgovorni. Življenje nobene naše stvaritve ne zavrača, nas za nič ne krivi in nikogar nikdar zaradi ničesar niti ne kaznuje niti ne nagrajuje. Je objektivni proces s svojimi zakonitostmi, znotraj katerih imamo ljudje (in druga zavestna bitja) vlogo soustvarjalcev. Vse, kar smo, imamo ali počnemo, se nepreklicno in nemudoma odrazi na življenju. Če obsojamo, bo na svetu več obsojanja. Če spoštujemo, bo na svetu več spoštovanja. Če ljubimo, bo na svetu več ljubezni. Od življenja se nam za ničesar ni treba bati obsodbe ali kazni, a nas po drugi plati ne more odvezati odgovornosti za posledice našega ravnanja.

Smo odgovorni tudi za okoliščine, v katere se rodimo, čeprav so nas doletele in zavestno z njimi nismo imeli nič?

Tudi okoliščine našega rojstva nas niso doletele same od sebe kot usoda ali kot volja nekoga nad nami, ampak kot manifestacija naše vibracijske identitete. Ne glede na to, kako krivično se nam to morda zdi, velja dejstvo, da ima življenje svoje objektivne zakonitosti, kjer ni govora o pravičnosti in krivičnosti, temveč o vzroku in posledici. Kakršnekoli so že bile naše rojstne okoliščine, so bile odraz naše zatečene vibracijske identitete, ki je verna slika našega dotedanjega dojemanja sebe in življenja. Podrobnejšo razlago naše vibracijske narave in njenih učinkov si lahko preberete v moji Zlati knjigi življenja https://izaq.si/zlata-knjiga-zivljenja/
Če nam naše rojstne okoliščine niso po volji, je to zelo zanesljiv pokazatelj, da je tekom življenja smiselno spremeniti tiste svoje naravnanosti, ki resonirajo z rojstno situacijo. Kajti če jih ne bomo izboljšali, se bomo v naslednjem življenjskem ciklu znova spraševali, zakaj so nas doletele okoliščine, ki si jih “sami” ne bi izbrali. Podobno, kot če bi danes zapravili ves svoj denar, jutri pa bi se spraševali, kako je lahko življenje tako krivično, da smo se zbudili v dan, ki ga bomo morali začeti v revščini. Razlika je le v tem, da se včerajšnjih dogodkov spominjamo in nas zato običajno ne preseneti današnja realnost. Na daljše cikle, ki jim rečemo življenja, pa nimamo spomina. Kontinuiteto med temi cikli nam omogoča naša vibracijska narava kot naš nesnovni in neminljivi del. Na kakšne okoliščine smo s svojo vibracijsko naravo naravnani, pa nam razkriva djotiš.

Djotiš so nam zapustili vedski modreci pred več tisočletji. Je nedvomno ena od najveličastnejših človekovih stvaritev vseh časov. Služi nam kot osebna življenjska navigacija, s katero so nam na voljo vse potrebne informacije za varno in uspešno krmiljenje skozi življenje. Na voljo so nam podatki o naših devetih osebnostnih naravnanostih in o tem, kako uspešno jih izražamo. Od tega je odvisno, koliko bo v našem življenju občutka neobremenjenosti, navdiha, ustvarjalnosti, samozaupanja, usposobljenosti, uveljavljenosti, cenjenosti, varnosti in neodvisnosti. Predvidimo lahko, zakaj, kdaj in kje nam bo z našo sedanjo naravnanostjo šlo dobro in kje bi se lahko zapletlo. To pomeni, da se lahko po eni strani bolj jasno zavedamo  svojih priložnosti in jih lažje v polni meri izkoristimo. Po drugi strani pa se lahko vnaprej ognemo težavam, če spremenimo tista svoja razmišljanja, za katera lahko vidimo, da nas vodijo v težave.
Še več. Z djotišem dobimo sliko naše začetne situacije na vseh pomembnejših področjih življenja:  osebnost; imetje; danosti in talenti; dom in družina; umske sposobnosti; možnosti napredka; področje partnerstva; nadzor nad življenjem; življenjske vrednote; poklic in kariera; najvrednejši dosežki; naša zapuščina svetu. Na voljo nam je podatek, kdaj bo za nas katero od teh področij najbolj v ospredju. Torej ne samo, da lahko s pomočjo djotiša vnaprej vemo, kdaj bo katera od naših osebnostnih naravnanosti najbolj v ospredju, temveč tudi, na katero področje življenja bo imela največji učinek.
Če vemo, da so posledice našega odziva na dano situacijo vedno vzrok naslednji situaciji, če vemo, na kakšne okoliščine lahko računamo in kakšen bi bil naš utečeni odziv nanje, nam je neprimerno lažje, da pravočasno prevetrimo svoja prepričanja in poskrbimo, da s tem zavestno spremenimo smer bodočega dogajanja.
Z djotišem se ne sprašujemo več, kaj nam življenje pripravlja, pač pa, ali nam je všeč smer, v katero nas naša vibracijska uglašenost vodi, in če ne, kako jo bomo pravočasno spremenili.
Za vse pomembnejše zavestne spremembe v življenju je neobhodno poznavanje treh duhovnih zakonov. Ne moremo jih zaobiti in v vsakem trenutku učinkujejo na nas. Tako kot fizikalne zakonitosti. Zakona gravitacije ne moremo izključiti. Ko kljub neznanski hitrosti, s katero drvimo skozi vesolje, ne odfrčimo z obličja Zemlje, smo zanj hvaležni. Če stopimo v prazno in zgrmimo v globino pa ga nismo veseli. A tudi v tem primeru običajno ne mislimo, da je gravitacija krivična. Tako kot fizikalne zakone lahko tudi duhovne izkoristimo v svoj prid, če se jih zavedamo, jih poznamo in upoštevamo.

S poznavanjem djotiša in duhovnih zakonov življenja je dosti lažje in lepše živeti. To znanje lahko osvojite v Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ https://izaq.si/sola-djotisa/
Naredite življenjsko potezo in se opremite z znanjem, ki je ničkolikokrat preverjeno, in je garancija za ustvarjalno, zdravo in izpolnjeno življenje. 

»Bolj kot verjamemo vase, manj pritiska doživljamo.« Mateja Kunc

Smo lahko nezvesti sebi?

Pogosto beremo izpovedi ljudi, ki zelo obžalujejo, da so bili v življenju nezvesti do sebe in spodbujajo druge, češ, naj ne delajo istih napak. Ob tem se pojavlja vprašanje, o katerem je vredno razmisliti. Namreč, kaj bi nas lahko pripeljalo do tega, da postanemo nezvesti sebi?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, si moramo najprej odgovoriti na drugo, še pomembnejše, in sicer, kako smo sploh lahko nezvesti do sebe. Ko se trudimo ustreči pričakovanjem drugih, ko pozabimo na radost, ko zaradi odzivov okolice odstopimo od svojih ciljev – nam to počne nekdo drug ali si to počnemo sami? Vem, da je to včasih zelo težko sprejeti, a je nesporno, da si to počnemo sami. Bodisi zato, ker nimamo dovolj jasno začrtane lastne poti, bodisi ker mislimo, da bo tako za nas kljub vsemu še vedno najbolje.

Ko ponotranjimo, da so vsi naši odzivi posledica naših lastnih želja ali strahov, postane jasno, da smo v resnici vedno zvesti sebi – svojim željam in/ali svojim strahovom. Zakaj je to pomembno? Ker pogosto za razmišljanjem, da smo nezvesti sebi, ali da smo nekje na poti izgubili sebe, stoji miselnost, da nimamo izbire. Ob tem bodisi obžalujemo sebe bodisi obtožujemo druge, ali oboje. Nič od tega nam ne koristi. Z miselnostjo, da nimamo izbire, namreč v luči duhovnih zakonov življenja stopimo v vlogo žrtve in si spišemo scenarij, v katerem bomo dejansko žrtev svojih okoliščin.

Nekaj povsem drugega je zavedanje, da smo vedno zvesti sebi, svojim prepričanjem in pričakovanjem, da pa niso vsa naša prepričanja in pričakovanja takšna, da bi jim bilo dobro ostati zvesti.

Če se počutimo nezveste do sebe, izgubljene nekje na poti življenja, bo potreben miselni preskok. Namesto da se izgubljamo v razmišljanju, kako zaradi drugih ne moremo živeti tako, kot bi radi, razmislimo raje o tem, zaradi katerega svojega prepričanja in/ali pričakovanja se držimo teh ljudi, in katero nas ovira, da si ne naredimo lepšega, bolj izpolnjujočega življenja. Tako bomo ugotovili, kaj moramo pri sebi spremeniti, da prekinemo svojo uglašenost na ljudi, ki jih raje ne bi imeli ob sebi. 

Če potrebujete pomoč pri spremembi razmišljanja, sem vam z veseljem na voljo z osebnim pogovorom. 

Če bi se radi naučili orodja, ki vam osvetli vaše življenjske situacije, in osvojiti znanje, ki vas zanesljivo vodi k uresničitvi vaših ciljev, se še lahko pridružite naši novi skupini študentov v Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ

Toplo vabljeni.

Mateja Kunc

»Duševni mir ne pomeni odmika od stvarnosti in zanikanje želja, potreb, omejitev in težav. Pomeni biti sredi tega in ohraniti notranjo mirnost.« Mateja Kunc

Kako do duševnega miru?

Duševni ali notranji mir je stanje, ki ga v splošnem dojemamo kot nekaj lepega, pozitivnega, pomirjujočega, življenjsko pomembnega. Sploh v zadnjem času se o tem veliko govori. A pri svetovanju kljub temu ugotavljam, da je marsikdo v zadregi, ko želim, da mi bolj konkretno opiše, kaj zanj notranji mir je. Zato sem danes pripravila nekaj mojih misli o tem, kako do duševnega miru.

Duševni mir je po mojem prepričanju stvar našega uma, torej misli in občutij. Pri duševnem miru ne gre za to, da bi bili brez misli, pač pa, da imamo čim manj obremenjujočih misli. Najbolj se mu približamo, kadar se na daljši rok ne obremenjujemo z mislimi nemoči, ki v nas sprožajo jezo, in mislimi negotovosti, ki v nas sprožajo strah. 

Dokler smo živi, je stvarnost z vsem, kar nam prinaša, neločljivi del našega življenja. Preprosto ne moremo ne zaznavati (ne videti, slišati, tipati, okušati ali vonjati) tistega, kar nas obdaja. Stvari, ki jih zaznavamo, in ljudje, s katerimi se srečujemo, bodo vedno imeli vpliv na nas, če to hočemo ali ne. Kajti vsaka naša zaznava česarkoli in kogarkoli nepovratno širi naše obzorje in ga s tem spreminja. A tu se vpliv od zunaj konča.

Na nas je, kaj si bomo o vsem mislili, kako se bomo posledično počutili in kako se bomo na vse to odzvali. O tem ne odloča nihče drug, razen nas.

Duševni mir nam omogočajo tri stvari:

·   Vedenje, da se življenje odvija po svojih univerzalnih zakonitostih s predvidljivimi učinki in nam zato ni treba živeti v negotovosti. 
·   Razumevanje vpliva misli na našo (vibracijsko) uglašenost z zunanjim svetom, kar nas osvobaja občutkov ogroženosti in nemoči.
·   Zavedanje, da nam je na voljo celovita slika naših osebnostnih lastnosti in naravnanosti. Gre za devet naših najpomembnejših želja in motivov, ki nas v predvidljivem zaporedju vodijo iz izkušnje v izkušnjo, znotraj izkušnje pa iz koraka v korak. Če se naučimo upravljati s svojimi osebnostnimi naravnanostmi, lahko upravljamo z vsakim svojim korakom, izkušnjo in navsezadnje življenjem. 

Edino z duševnim mirom se lahko ognemo doživljanju stresa.  Do trajnega duševnega miru pa lahko pridemo le z dobrim razumevanjem sebe in življenja.

Znanje za spoznavanje sebe in razumevanje življenja podajam v  Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ. Tako djotiš kot življenjeslovje lahko osvoji vsak, ne glede na izobrazbo ali starost. 

Bi vas lahko karkoli odvrnilo od takšnega znanja, če bi zares verjeli, da je tako življenjsko pomembno?

Lahko verjamete mojim besedam.

Mogoče vas prepričajo izjave udeležencev dosedanjih 21 generacij Šole.

Lahko pa izkoristite garancijo zadovoljstva, se vpišete v Šolo in po petih predavanjih sami ocenite, ali je znanje, ki ga podajamo in v katerega trdno verjamemo, za vas koristno in uporabno. Brez tveganja

»Čustvenih stisk ne doživljamo zaradi težkih situacij, temveč zaradi težkih misli, ki se jim v težkih situacijah prepustimo.« Mateja Kunc

Zakaj se čustev ne da potlačiti

V zadnjem času se veliko govori o potlačenih čustvih. Sama trdno stojim za tem, da čustev ni možno potlačiti. To utemeljujem s povezavo med čustvi, mislimi in zaznavami. Čustva so pogojena z mislimi, misli pa z zaznavami. Zaznavamo s čutili, nenehno, v vsakem trenutku svojega življenja. Več kot imamo zaznav o neki stvari, bolj o njej razmišljamo in bolj intenzivno glede nje čutimo. Gre za življenjski proces, ki sam po sebi ne dopušča možnosti, da bi lahko čustva potlačili.

Bolj kot to, ali lahko čustva potlačimo, je na mestu vprašanje, ali se lahko na čustva, ki jih čutimo, ne odzivamo. A je odgovor tudi tu negativen. Na vsako čustvo se vedno na nek način odzovemo. Čustva so tista, ki pogojujejo naše odzive. Kakšen bo naš odziv, je odvisno od tega, za katero čustvo gre in kako močno je.

Za vse torej velja, da čustev ne moremo potlačiti, in da ne moremo preprečiti odziva nanje. Razlikujemo pa se glede tega, kako se na svoja čustva odzivamo. Na nekatera se zelo očitno, vsem na očeh, na druga pa z željo, da bi jih čimbolj skrili pred svetom.

Razumevanje narave in vloge čustev zelo vpliva na kvaliteto življenja. V svoji svetovalni praksi pogosto naletim na ljudi, ki svoje težave pripisujejo »potlačenim« čustvom. Vztrajno iščejo nekoga, ki bi jim odpravil njihove čustvene blokade. Kar je razumljivo, če živimo s prepričanjem, da so za naše čustvene težave kriva naša potlačena, blokirana čustva.

Če po drugi strani vemo, da čustev ni možno potlačiti, bomo rešitev za svoje čustvene težave iskali v drugi smeri – ne pri drugih, ampak pri sebi. Na pomembne situacije v svojem življenju bomo zavestno začeli gledati tako, da ob tem ne bomo več čutili sramu, krivde, strahu, obsojanja, krivičnosti, zamere in drugih podobnih čustev, ki jim je skupno to, da jih ali nočemo izražati ali pa se jih ne da izraziti na konstruktiven način.

Gre za dva zelo različna pristopa. Pri prvem iščemo način, metodo, tehniko, s katero bi sprostili svoja nakopičena »potlačena« čustva. A so naša prizadevanja žal v naprej obsojena na neuspeh. Kajti dokler ne bomo spremenili svojega pogleda na situacijo, se bodo istovrstna čustva še naprej kopičila, težave zaradi odzivanja nanje pa samo še stopnjevale.

Pri drugem pristopu pa vzroka za svoje težave ne iščemo v čustvih. Zavedamo se, da so čustva odsev misli in da se spremenijo vsakič, ko spremenimo način razmišljanja. Če poskrbimo za to, da bodo naše misli pretežno vesele, prijazne, razumevajoče, optimistične, ustvarjalne, navdihujoče, bodo čustva kot odraz teh misli takšna, da nas odzivanje nanje zagotovo ne bo spravljalo v težave.

Nihče nas ne more osvoboditi čustev, ki si jih ne želimo ali ne upamo izražati. Z njimi lahko opravimo edino sami, s pomočjo treh stvari. Prvič, zavedanja, da se življenje odvija po svojih univerzalnih zakonitostih s predvidljivimi učinki in nam zato ni treba živeti v negotovosti. Drugič, zavedanja ustvarjalne moči misli, ki nas osvobaja občutkov ogroženosti in nemoči. In tretjič, zavedanje, da so nam na voljo zanesljive informacije o naših osebnostnih danostih, da lahko polno izkoristimo svoje življenjske priložnosti. To življenjsko pomembno znanje je na voljo vsakemu, ne glede na starost in predhodno izobrazbo. Poučujem ga v moji Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ. Do osnovnega znanja zase lahko pridete že v enem letu, v dveh letih pa lahko svoje znanje izpopolnite na raven svetovalca. Toplo vabljeni k vpisu.

Za lažjo odločitev si preberite, kaj je študij dal in pomenil mojim dosedanjim študentom

»Od prepričanj, po katerih živimo, je odvisno, kako živimo.« Mateja Kunc

Smo res žrtev podedovanih čustvenih travm?


Danes vam v razmislek ponujam v zadnjem času pogosto navajano stališče, češ, da se čustvene travme prenašajo z generacije na generacijo.

Ko gre za takšne in podobne poglede, ki nas prepričujejo, da smo že v startu obremenjeni z bremeni naših prednikov, se splača o njihovi utemeljenosti dobro razmisliti. Ne gre namreč zgolj za to, v kaj bomo verjeli, ampak tudi in predvsem, kako bomo zaradi svojih prepričanj živeli.

Iz spoznanj življenjeslovja nedvoumno izhaja, da se čustvene travme ne morejo dedovati iz roda v rod. Utemeljitev je preprosta. Čustva so posledica misli, misli so posledica zaznav, zaznave pa so rezultat tistega, kar zaznavamo s svojimi čutili. Zato preprosto ni možno, da bi lahko od kogarkoli podedovali misli, kot tudi ni možno, da bi kadarkoli čutili kaj drugega kot tisto, kar izhaja iz naših lastnih misli. Težka čustva oziroma t.i. čustvene travme doživljamo takrat, kadar intenzivno razmišljamo o stvareh, ki jih smatramo za nevarnost ali grožnjo zase.

Od kod potem ideja o medgeneracijskem prenosu čustvenih travm? Iz dejstva, da se določene situacije in odzivi nanje v družini dejansko ponavljajo iz roda v rod. Vendar je razlaga lahko tudi povsem drugačna od tega, kar zagovarjajo avtorji ideje o podedovanih čustvenih travmah. Če namreč otrok odrašča v družini, kjer je določena situacija pustila močan pečat, je razumljivo, da bo igrala pomembno vlogo tudi zanj, v njegovem življenju. V družini se bo o tem na določen način govorilo, priča bo določenemu razpoloženju, čustvovanju, odzivom… Zato je razumljivo, da si otrok pod vtisom starejših oblikuje podoben pogled na podobne situacije. Če neka situacija zbuja strah pri starših, bo podobna situacija pogosto zbujala strah tudi pri otroku. A ne zato, ker bi otrok podedoval čustvene travme svojih staršev, ampak, ker ga nihče ni podučil in mu pokazal, da lahko na isto situacijo s svoje perspektive pogleda popolnoma drugače, jo doživlja drugače, se nanjo drugače odzove in ima z njo drugačno izkušnjo kot ljudje okoli njega.

Če sprejmemo idejo, da gre za podedovane družinske travme, bomo zapadli v občutje nemoči in usodne zaznamovanosti. Če po drugi strani razumemo, da ne gre za podedovana travmatična čustva, temveč za dejstvo, da podobne situacije v nas vzbujajo podobno občutje, dokler ne spremenimo pogleda nanje, se nam v nobeni situaciji ne bo treba soočati z občutjem nemoči.

Še nekaj za konec. Življenja se lahko učimo sproti, iz situacij, ki nam prihajajo na pot. Lahko pa se o življenju podučimo in s pravim znanjem zavestno vplivamo na to, s katerimi situacijami se bomo srečevali in kako jih bomo doživljali. Oboje je možno, le da je drugi način dosti lažji, bolj ustvarjalen in bolj osmišljen. Vse, kar zanj potrebujemo, je dobro razumevanje treh preprostih temeljnih pravil življenja, poznavanje treh vidikov svoje lastne narave in upravljanje z nepogrešljivimi informacijami o svojih devetih osebnostnih naravnanostih. Vse to nam zagotavlja poznavanje djotiša in življenjeslovja. To življenjsko pomembno znanje je na voljo vsakemu, ne glede na starost in predhodno izobrazbo. Do osnovnega znanja zase lahko pridete že v enem letu, v dveh letih pa lahko svoje znanje izpopolnite na raven svetovalca.

»Nič v naših odnosih se nam ne more zgoditi brez nas.« Mateja Kunc

Vse, kar storimo za druge, storimo zaradi sebe.

Vse, kar dajemo v svoje odnose, dajemo zase in vse, kar počnemo za druge, počnemo zase. Ko si z ljubeznivostjo, prijaznostjo, sočutnostjo, pozornostjo, potrpežljivostjo, strpnostjo, pohvalo, … po svojih najboljših močeh prizadevamo za svoje odnose, to počnemo zaradi svoje želje, da bi živeli v dobrem odnosu.
Ko poskrbimo za urnik otrok, potrebe družinskih članov, redne prihodke, urejen vrt, pokošeno travo, čisto kuhinjo, oprano perilo, skuhano kosilo, vzdrževan avto, lep dopust, skupne aktivnosti, …to počnemo v prvi vrsti zase, ker bi se zaradi svojih vrednot ali stališč počutili dosti slabše, če za to ne bi poskrbeli. Zakaj se je tega zelo pomembno zavedati? Zato, da za tisto, kar počnemo, ker se nam zdi prav in nam veliko pomeni, ne izstavljamo več računov drugim. To pa je eden od ključnih pogojev za uspešno partnerstvo.
Podrobnejšo utemeljitev, zakaj to drži in kaj pomeni za naše odnose, si lahko preberete v Zlati knjigi življenja, na straneh 209 do 212.

Prošnja

Se lahko samo za trenutek posvetite vprašanju, kakšno bi bilo vaše življenje, če bi bili prepričani, da:
·   sami odločate o tem, kaj in koliko vam bo nekaj pomenilo,
·   da je od tega odvisno, kakšna čustva boste čutili,
·   da je od vaših čustev odvisno, kakšen bo vaš odziv,
·   da je od vašega odziva odvisno, kako se bo situacija v prihodnje odvijala in
·   da so vam z djotišem na voljo nepogrešljive informacije o tem, kako lahko upravljate s svojimi najpomembnejšimi osebnostnimi
danostmi in situacijami, na katere ste z njimi uglašeni?

Bi izbrali znanje, s katerim bi se rešili negotovosti in strahu, če bi lahko verjeli, da obstaja in resnično deluje?

To znanje dobite v moji dveletni Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ. Ko boste v Šoli pridobljeno znanje ponotranjili in po njem živeli, se boste znali razbremeniti prepričanj, ki vas navdajajo z občutki negotovosti, nemoči in strahu ter živeti polno, brez bolezni in duševnih stisk, v lepih odnosih in z uresničenimi ambicijami.

»Od prepričanj, po katerih živimo, je odvisno, kako živimo.« Mateja Kunc

Nam res lahko kdo prepreči, da smo to, kar smo.

V družbi postaja precej razširjeno stališče, češ, da v sodobnem svetu nimamo časa biti to, kar smo, ampak moramo biti to, kar se od nas pričakuje. Gre za zelo omejujoče prepričanje, ki nas postavlja v položaj žrtve. Z vsakim omejujočim prepričanjem, ki ga vzamemo za svojega, se uglasimo na okoliščine, ki nam ne bodo v prid. Zato se splača dobro razmisliti, koliko resnice je v tem, da nam lahko kdo prepreči biti to, kar smo.

V duhu življenjeslovja je odgovor jasen. Takšno stališče ne drži, kajti preprosto ni možno, da kdaj ne bi bili to, kar smo. Če smo nezadovoljni, smo to mi. Če smo prestrašeni, smo to spet mi. Če smo srečni, smo tudi to mi. Če smo, kakršni bi radi bili ali če nismo, vedno smo to, kar smo in tega nam nihče, tudi če bi hotel, ne more preprečiti.

Vse o čemer razmišljamo, vse kar ob tem čutimo, vsi naši odzivi … smo mi. Čas nima s tem nič. Ni čas tisti, ki bi nam naložil preveč obveznosti, mi smo si jih. Navkljub utemeljenosti argumentov, zaradi katerih smo jih sprejeli, ostaja dejstvo, da smo jih sprejeli mi. Ni sodobni svet tisti, ki nam ne da prostega časa. Mi si ga ne vzamemo. Če smo obtičali v situacijah, ki nas obremenjujemo, je razlog za to v nas, v naših prepričanjih glede svojih možnosti.

Če mislimo, da nas družba sili, da moramo živeti po pričakovanjih drugih, bomo tako živeli. A v isti družbi so tudi ljudje, ki mislijo, da jim ni treba živeti po pričakovanjih drugih in tudi ne. Ne gre torej za družbo, temveč za prepričanja, ki se jih držimo pod vtisom dogajanja v družbi.

Prepričanja, po katerih živimo, v največji meri vplivajo na to, kako bomo živeli. Zato je tako pomembno, da ne sledimo slepo, brez razmisleka pogledom, ki morda nudijo kratkotrajno zadoščenje, ker odgovornost za naše življenje prevaljujejo na svet, družbo in druge, a nas hkrati delajo nemočne in spravljajo v podrejene vloge. Naj nas popularnost knjige, vplivnost medija ali avtoriteta posameznika nikoli ne zavedejo, da bi za svoje sprejemali poglede, ki nas postavljajo v položaj žrtve, bodisi v odnosu do drugih, bodisi življenja.

Izboljšanje življenja je vedno možno, začne pa se z izboljšanjem pogledov nase in naše situacije. Če upamo na izboljšanje, a ostajamo pri starih pogledih, je namreč podobno, kot če bi vztrajali pri istem scenariju in upali, da se bo zgodba naslednjič odvila drugače.

»Ljubezen do sebe se začne tam, kjer se konča obsojanje sebe.«

Česa si ne počnemo, če se imamo radi

Leta in leta sem rabila, preden sem končno dojela, kaj pomeni ljubezen do sebe. Danes vem, da se ima človek rad, ko se zaradi ničesar ne obsoja, ker razume, da v vsakem trenutku ravna, kot takrat najbolje zmore in zna.
Vedno poskušamo narediti najboljše, kot glede na svoje občutje, sposobnosti in znanje v danem trenutku zmoremo in znamo. Z vsako novo situacijo, v kateri se znajdemo, postanemo malo bolj »odrasli«, bolj izkušeni in več vemo. Hkrati pa za nazaj po navadi tudi vse bolj samokritični. Pozabimo, da bi zanesljivo že prej ravnali bolj po »pravi« pameti, če bi že takrat vedeli, razumeli in zmogli toliko kot danes.
Šele ko dojamemo, da ni razloga, da bi obsojali sebe, smo zares sposobni razumeti, da v resnici nimamo razloga, da bi sodili druge, saj tudi zanje, enako kot za nas, velja, da vedno storijo najboljše, kot v danem trenutku znajo in zmorejo. Ko razumemo, da drugi ravnajo, kot ravnajo, zaradi sebe in svojih zgodb, ne pa zaradi nas in nam, njihovega početja ne jemljemo več osebno. Ne čutimo več potrebe, da se branimo in dokazujemo svoj prav tako, da kritiziramo in obsojamo tiste, ki kritizirajo in obsojajo nas.
Ko nehamo obsojati, osvobodimo sebe. Kajti vsako obsojanje, sebe ali drugih, vedno pomeni, da smo se nekje zataknili in obtičali. Če obsojamo sebe, smo prepričani, da smo storili nekaj slabega in si očitamo, kako smo bili lahko tako neumni, nesposobni, slabi. Če obsojamo druge, verjamemo, da so nam storili nekaj slabega in ne moremo razumeti, kako so lahko tako neopravičljivo grdi in krivični do nas. V prvem primeru si s samokritičnostjo sami najedamo samozavest, v drugem čakamo, da nam drugi dajo zadoščenje za prizadeto samozavest, v obeh primerih pa smo ujeti v globok občutek žrtve, ki nas hromi, medtem ko gre življenje mimo nas.
Res je, da včasih odreagiramo slabše, kot bi si želeli, in res je, da so drugi kdaj grdi do nas. Ampak vedno imamo izbiro: lahko sodimo in se izgubljamo v lastni preteklosti ali tujih zgodbah, lahko pa polno živimo svoje življenje in si ne pustimo, da nam ga prizadetosti in zamere jemljejo iz rok.