Življenje ničesar ne počne nam – brez nas
»Tako kot ti ravnaš s svojo mamo, tako bo življenje ravnalo s tabo.« To je izjava, ki sem jo zasledila v enem od naših medijev. Gre za enega od pogostih pogledov na življenje, ki življenju dajejo moč nad nami. Pa ima življenje res zmožnost, da z nami ravna tako, kot mi z mamo?
Poglejmo, kaj glede tega uči življenjeslovje. Življenjeslovje je nova veda o življenju, ki povezuje dognanja, ki so skupna različnim filozofijam, vedam, znanosti, naukom Biblije in mitologije ter jih nadgrajuje v logična, vsestransko uporabna življenjska navodila.
V luči življenjeslovja omenjena izjava ni točna, ni pa tudi povsem zgrešena.
Življenjeslovje uči, da je življenje nepristranski proces, ki deluje po svojih univerzalnih pravilih, ne pa na podlagi nekogaršnje osebne razsoje (v smislu neke višje sile izven nas). Življenje torej ne deluje po principu “milo za drago”, da bi se nam lahko v duhu izpostavljene izjave “oddolžilo” za naše ravnanje z našo mamo. Zato v tem smislu ta izjava ne drži.
A življenjeslovje uči tudi, da se ravno zaradi predvidljivih učinkov univerzalnih zakonitosti nič v življenju ne zgodi po naključju. V tem smislu omenjeni izjavi delno pritrjuje. Med starši in otroki ne obstaja samo biološka povezanost, ampak tudi vibracijska. Ob dejstvu, da so starši naši roditelji, je tudi dejstvo, da so to lahko postali, ker smo bili med seboj vibracijsko uglašeni: starši z nami in mi z njimi. S podobno vibracijo si bomo osebnostno bolj podobni kot z drugimi ljudmi, bolj podobno pa bo tudi naše življenje. Vsaj sprva. Kar se nam zdi pri naših starših zanje najbolj značilno, naj bo dobro ali slabo, najbolj resonira s tem, kdo smo mi. To se zelo jasno vidi v naših djotiš rojstnih kartah.
Tista mamina lastnost, ki najbolj zaznamuje najin odnos, je najmočnejša vibracijska vez med nama. Predstavlja pomemben vidik nas, kar je razlog, zakaj ji posvečamo veliko pozornosti. Če namreč neka lastnost ni intenzivna v nas, se nanjo ne bomo intenzivno odzivali pri drugih. Zato lahko iste starše sorojenci doživljajo popolnoma različno.
Podobnosti, ki v vibracijskih zametkih že obstaja, ne moremo prekiniti s kritiziranjem in obsojanjem tistega, kar nam pri mami ni všeč. Zaradi učinkov Zakona pozornosti s tem samo poglabljamo podobno naravnanost pri sebi. Če nočemo biti kot naša mama in imeti takšnega življenja kot ona, moramo najprej jasno vedeti, kaj nas pri njej moti, nato pa, kdaj in kako bomo sami ravnali drugače. Namesto da si ob misli na mamo govorimo, kakšni nočemo biti, raje pri sebi razjasnimo, kakšni hočemo biti. Brez spremembe pri sebi bomo sčasoma zanesljivo vedno bolj podobni mami, naše življenje pa se bo predvidljivo vedno bolj odvijalo v smeri njenega.
Dokler bomo razmišljali bolj kot ne po starem, se bo odnos, kakršnega smo imeli z mamo, prenesel tudi na odnose z drugimi pomembnimi osebami v našem življenju. Skupni imenovalec vseh takšnih odnosov pa bo naša želja po razumevanju, sprejemanju, podpori, tolažbi. Po drugi strani pa bomo s spremembo razmišljanja pri sebi zanesljivo dosegli, da se bo to hitro odrazilo tudi navzven, v odnosu z mamo, če bo ta odnos za nas še pomemben, ali s kakšno drugo osebo, od katere si želimo občutka varnosti in sprejetosti. Posledično pa seveda tudi v pomembnem delu našega življenja.
Pod črto: Izpostavljena izjava ne drži v smislu, da življenje nekaj mimo nas počne nam, kot povračilo za naša dejanja. Drži pa v smislu, da obstaja med nama z mamo pomembna izhodiščna vibracijska podobnost, od nas pa je odvisno, v kolikšni meri bodo zato naši odzivi v določenih situacijah podobni maminim in naše življenje njenemu. Še več, z djotišem je vsakemu od nas dostopen podatek, v katerih letih življenja bo naš pogled na mamo najpomembneje vplival na našo življenjsko pot.
Več o svoji vibracijski naravnanosti si lahko preberete v moji Zlati knjigi življenja.
Če vam bolj kot branje leži pogovor in se zavedate, da bi bilo življenje lepše in lažje z boljšim razumevanje sebe in življenja, pa vas vabim na osebni posvet.
»Svojega nezadovoljstva se ne bomo rešili s tem, da zanj okrivimo druge.« Mateja Kunc