Kako lahko zaustavimo nasilje?
Nasilje vseh oblik je brez dvoma eden naših najhujših problemov, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Pri tem se poraja ključno vprašanje, kako naj družba ukrepa, če hoče izkoreniniti nasilje, da ne bi s svojimi ukrepi sprožila novega nasilja. Pri čemer je nasilje tudi vsak poskus kratenja posameznikove pravice do svobode.
V duhu življenjeslovja je odgovor jasen. Izpeljati moramo vse možne preventivne ukrepe v smeri zaščite, hkrati pa se odreči želji po zadoščenju, maščevanju in kaznovanju.
Dejstvo je, da ne živimo v idealni družbi. Srečujemo se z nasiljem vseh vrst in iščemo načine, kako bi ga premagali. Največkrat se ga lotevamo s povračilnimi ukrepi in kaznovanjem. Toda tako kot ne moremo živeti v miru, dokler se zanj vojskujemo, tudi nasilja ne moremo zmanjšati, dokler se proti njemu borimo s silo. Vsaka uporaba sile je novo nasilje. Dokler bomo na nasilje odgovarjali s silo, ne moremo biti uspešni v boju z njim.
Pomembna naloga vsake družbe je, da svoje člane v čim večji meri zaščiti pred vsemi oblikami nasilja. Pri tem je ključnega pomena, da s svojim ukrepanjem proti nasilju ne ustvarja novega nasilja. Ukrepi bi morali iti v smeri varovanja ljudi in njihovega imetja, ne pa v smeri maščevanja in kaznovanja storilca. Če je cilj ukrepov obvarovati družbo pred posledicami škodljivega početja posameznikov, bomo ukrepali bistveno drugače, kot če so ukrepi uperjeni proti posameznikom, ker jih hočemo kaznovati ali se jim maščevati. Z zaščitniškim ukrepanjem bomo prekinili spiralo nasilja, z maščevalnostjo pa bomo zagnali nov krog nasilja.
Ljudje smo socialna bitja in bolj kot karkoli si želimo in potrebujemo sprejetost, povezanost, pripadnost. Socialni vidik naše narave je močan adut v rokah nas kot družbe, da pokažemo, kakšno vedenje je nesprejemljivo. Posamezniku, ki grobo krši postavljena pravila, lahko preprosto, brez uporabe sile ali posegov v njegovo osebno svobodo, kot skupnost odtegnemo svojo pozornost. Za socialna bitja, kakršna smo, je spoznanje, da smo zaradi svojega početja ostali osamljeni sredi množice, spregledani in neupoštevani, zelo močno sporočilo ter učinkovit opomin, da se bo treba spremeniti, če si bomo hoteli znova pridobiti sprejetost v skupnosti. Na ta način se bo vsak posameznik jasno zavedal odgovornosti za posledice svojega početja, zato se bo prej pripravljen spremeniti sam od sebe kot pa na kakršnokoli prisilo od zunaj.
Najpomembnejše pa je, da nas razsojanje o tem, kaj si kdo zasluži in kdaj jo bo prepoceni odnesel, oddaljuje od tega, da bi živeli v skupnosti brez nasilja. Skupnost brez nasilja omogočajo odnosi, v katerih ni sojenja in obsojanja. To od vseh terja ogromno, a neizbežno spremembo mišljenja, ki jo bomo sposobni le, če bomo imeli res dober razlog zanjo. V tem primeru življenje brez nasilja.
Če v rokah držimo tempirano bombo in vemo, da jo lahko raznese, ravnamo z njo zelo nežno, kajne? A z bombo ne ravnamo nežno zato, ker bi nam bilo to všeč, ampak, da nam ne eksplodira v roki. Vedno je motiv tisti, ki narekuje ravnanje. Nasilje je podobno tempirani bombi. Če nočemo, da eksplodira, moramo ravnati zelo previdno. Vsak poskus, da bi ga na silo zatrli, je kot prilivanje olja na ogenj.
Zapisano je povzeto iz moje Zlate knjige življenja. Zlata knjiga življenja je lepo darilo. Če jo boste podarili sebi ali drugim, vam jo bomo v zahvalo poslali brez stroškov pošiljanja.
»Nasilja ne moremo odpraviti, dokler se proti njemu borimo s silo.« Mateja Kunc