Posts

Zdi se, kot da so čustvene stiske ljudi danes hujše kot kadarkoli prej. Zato je na mestu vprašanje, kaj je temu vzrok. Smo se res ljudje tako spremenili? Se je tako spremenilo življenje? So se spremenila sama čustva? Zagotovo se spreminjamo ljudje in se spreminja življenje, ne pa tudi naša čustva. Ljudje že od nekdaj doživljamo vso paleto čustev, ne glede na to, katere okoliščine definirajo naš način življenja. Tisto, kar se je v zadnjem času občutno spremenilo, torej niso čustva sama po sebi, temveč naš pogled nanje. Glede na to, da je vedno več ljudi v čustvenih stiskah, bi morali z vso odgovornostjo razmisliti o tem, ali ni morda prav današnji pogled na čustva temeljni vzrok temu. 

O svojem značaju pogosto razmišljamo kot o prirojenem delu osebnosti, ki je, kakršen je, in nam od rojstva do smrti kroji usodo. A se motimo. Res je, da je značaj stalnica, ker se skozenj vse življenje izražamo, ni pa res, da nam mimo naše volje kroji naše odzive in da ga ne moremo spremeniti.

Nasilje vseh oblik je brez dvoma eden naših najhujših problemov, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Pri tem se poraja ključno vprašanje, kako naj družba ukrepa, če hoče izkoreniniti nasilje, da ne bi s svojimi ukrepi sprožila novega nasilja. Pri čemer je nasilje tudi vsak poskus kratenja posameznikove pravice do svobode. V duhu življenjeslovja je odgovor jasen. Izpeljati moramo vse možne preventivne ukrepe v smeri zaščite, hkrati pa se odreči želji po zadoščenju, maščevanju in kaznovanju.

»Tako kot ti ravnaš s svojo mamo, tako bo življenje ravnalo s tabo.« To je izjava, ki sem jo zasledila v enem od naših medijev. Gre za enega od pogostih pogledov na življenje, ki življenju dajejo moč nad nami. Pa ima življenje res zmožnost, da z nami ravna tako, kot mi z mamo? Poglejmo, kaj glede tega uči življenjeslovje. Življenjeslovje je nova veda o življenju, ki povezuje dognanja, ki so skupna različnim filozofijam, vedam, znanosti, naukom Biblije in mitologije ter jih nadgrajuje v logična, vsestransko uporabna življenjska navodila. 

Pogosto beremo izpovedi ljudi, ki zelo obžalujejo, da so bili v življenju nezvesti do sebe in spodbujajo druge, češ, naj ne delajo istih napak. Ob tem se pojavlja vprašanje, o katerem je vredno razmisliti. Namreč, kaj bi nas lahko pripeljalo do tega, da postanemo nezvesti sebi?

Krivda in odgovornost sta dve povsem različni stvari. V luči duhovnih zakonov nismo za nič krivi, a smo za vse odgovorni. Življenje nobene naše stvaritve ne zavrača, nas za nič ne krivi in nikogar nikdar zaradi ničesar niti ne kaznuje niti ne nagrajuje. Je objektivni proces s svojimi zakonitostmi, znotraj katerih imamo ljudje (in druga zavestna bitja) vlogo soustvarjalcev. Vse, kar smo, imamo ali počnemo, se nepreklicno in nemudoma odrazi na življenju. Če obsojamo, bo na svetu več obsojanja. Če spoštujemo, bo na svetu več spoštovanja. Če ljubimo, bo na svetu več ljubezni. Od življenja se nam za ničesar ni treba bati obsodbe ali kazni, a nas po drugi plati ne more odvezati odgovornosti za posledice našega ravnanja.

V duhu zakonitosti življenja smo žrtve vselej, kadar nekaj počnemo z mislijo, da smo v to prisiljeni, ker nimamo druge izbire. Miselnost žrtve ne pomeni, da se ne borimo, ampak da mislimo, da nimamo druge izbire, kot da se borimo. Medtem ko bitke drug z drugim vsaj na videz in za kratek čas lahko dobimo, je bitka z življenjem in njegovimi zakonitostmi za nas že v naprej izgubljena.

Duševni ali notranji mir je stanje, ki ga v splošnem dojemamo kot nekaj lepega, pozitivnega, pomirjujočega, življenjsko pomembnega. Sploh v zadnjem času se o tem veliko govori. A pri svetovanju kljub temu ugotavljam, da je marsikdo v zadregi, ko želim, da mi bolj konkretno opiše, kaj zanj notranji mir je. Zato sem danes pripravila nekaj mojih misli o tem, kako do duševnega miru.

Ko se soočamo s težjimi občutji, se po pomoč lahko zatečemo k drugim, ali pa si pridobimo znanje, s katerim si znamo sami pomagati. To znanje obstaja. Poučujem ga v Šoli djotiša in življenjeslovja IzaQ. Na voljo je vsem, takoj, ne glede na izobrazbo ali starost. Zagotavljam vam, da boste v dveh letih znali:ohladiti svojo jezo, preden bi se zapletli v konfliktne odnose, povrniti si voljo do življenja, preden bi zapadli v depresijo, osvoboditi se stresnih odzivov, preden vam stres ogrozi zdravje, razbremeniti se preobremenjenosti, preden doživite izgorelost, uporabljati svojo ustvarjalno moč, preden zapadete v občutek nemoči in tesnobnosti. Življen

Tole je malo daljši zapis, a če ga boste prebrali, boste izvedeli, zakaj nikomur ne bi bilo treba živeti na slepo, z doživljanjem negotovosti in strahu. Vedski modreci so nam pred več tisočletji zapustili djotiš, nedvomno eno od najveličastnejših človekovih stvaritev vseh časov. Služi nam kot osebna življenjska navigacija, s katero so nam na voljo vse potrebne informacije za varno in uspešno krmiljenje skozi življenje. Na voljo so nam poda